Nemir…občutki nemoči…tesnoba…žalost…kaos.
Vsi ti občutki in še kakšen bi se našel, ko doživimo nekaj, kar zamaje naš svet in nas začne metati iz cone udobja.
Na potovanju skozi življenje, začnemo poslušati glasove okoli sebe in s tem si odvzamemo lastno moč vodenja. Ne znamo več slišati ali prisluhniti sebi.
Um neprestano premleva in povzroča strah, in če ta strah odrivamo s silo, se lahko ujamemo v strah pred strahom in s tem izgubimo nadzor. Strah se zaradi našega fokusa nanj, veča in širi.
Potrebno se je ustaviti, dopustiti, da je strah prisoten ne pa , da nam vlada. Velikokrat nam zmedo lahko povzroča tudi preveč znanja, informacij. Potem je priporočljivo narediti informacijski post, kar pomeni, da vsaj dan ali dva (priporočljivo čimdlje) ne vnašamo dodatnih oz. novih informacij iz zunanjega sveta. Samo tako razbremenimo svoj um in prisluhnemo sistemu notranjega vodstva, ki nas nagovarja.
Kako pa se sploh odločati v določeni situaciji, ki nam predstavlja pomembno odločitev?
Zamisliti bi si morali najmanj dva možna scenarija. Ob zamišljanju moramo biti pozorni na svoje občutke, kajti le-ti nam pomagajo k spoznavanju sebe in pravilni odločitvi oz. k stiku s samim seboj. Tisti scenarij, ob katerem začutimo radost, hrepenenje; za tistega se je potrebno odločiti.
Najpogosteje izhajajo težave prav iz tega, ko želimo ugajati drugim in pozabimo nase.
Izbirajte prijatelje oz. ljudi okrog sebe, kateri vam prisluhnejo in spoštujejo vaše odločitve. Lahko vam svetujejo, pa vendar tudi brez težav sprejmejo dejstvo, da je na koncu odločitev le vaša in ne glede na izzid, stopijo vam ob bok.
Če tega ne zmorejo, se je bolje umakniti, da v vas ne vzbujajo dodatnega dvoma ali strahu.
Karkoli počnemo v življenju, počnemo s stališča omejenosti. Naša dejanja izhajajo iz naše lastne bolečine, strahov, nevednosti in pomanjkanja zavedanja.
Moramo se zavedati, da vse kar smo storili ali še bomo storili v trenutku, je najboljše s tistim, kar pač znamo in vemo v danem času.
Zavedati se moramo, da škodujemo le tedaj, ko resnično verjamemo – s stališča našega omejenega gledišča, kaj je prav in kaj narobe in da nimamo druge izbire.
Dvigniti moramo svojo zavest do točke, kjer ne prevlada dualizem, ampak ga sprejmemo kot nekaj najbolj normalnega. Se dvignemo nad težavo in brez sodbe dejujemo. Zato tudi takrat, ko nas nekdo prosi za mnenje, ga podamo in ne vsiljujemo. Mi dejansko ne vemo, zakaj nekdo potrebuje prav to situacijo, ki se mu dogaja.
Kako je razmišljanje ljudi omejeno z lastno bolečino pa smo lahko priča dan za dnem. Radovedno poizvedovanje o življenju posameznika kaže na to, da se človek ni pripravljen soočiti sam s seboj in se poglobiti v zastavljeno vprašanje lastnega obstoja. S tem dela slabo sebi tako kot drugim, ko z lastno sodbo širi svojo resnico (za drugega neresnico) in poskuša svojo vrednost dvigiti na podlagi klevetanja.
Zavedati bi se morali, da je vsaka težava za tistega, kateri se sreča z njo, njegov največji izziv, hkrati pa tudi vir velike bolečine.
Kaj pa počnemo mi človečki? Ko se o nekomu govori, je potrebno poskrbeti za to, da to izve čimveč ljudi in ponavadi so te zgodbe polne neresničnih dejstev. Tako se zavestno ali tudi ne, dodatno nalaga breme človeku, ki se je znašel v težavah in trpi.
Zato vedno, ko boste slišali razpredanje o življenju nekoga, dobro premislite ali boste poskrbeli oz. pripomogli k širjenju bolečine, ali pa boste dotičnežu odprli oči s vprašanjem “KAKO BI SE POČUTIL, ČE BI BILA TO TVOJA ZGODBA?”
Vsi smo eno, vsi hrepenimo po ljubezni…zato se v takšnih zgodbah raje odločite za ljubezen in ustavite trpljenje.
Če izključimo prezir v danih situacijah, v širšem stanju čutimo popolno razumevanje in sočutje. Čutili bi empatijo do bolečine, ki je določeno osebo pripravila do sprejete odločitve za določeno pot.
Ljudje ponavadi prizadenemo druge zaradi nevednosti, bolečine ali pa nepovezanosti s svojo resnično bitjo s posledično nezmožnostjo čustvovanja.
Spoznati bi morali, da najpogosteje obsojanje pri drugih (in obratno) ima opraviti z neozdravljivimi deli osebe, ki obsoja. Obrniti se moramo vase in poiskati vzrok aktiviranih čustev ob določeni zgodbi. Občutki so tisti, ki nas bodo pripeljali do željenega…notranjega miru ali ljubezni do sebe.
Bodimo iskreni – kako se počutimo, ko naredimo nekaj, kar tretiramo kot napaka?! Ali potrebujemo takrat dodatno obsojanje in težo? ali potrebujemo razumevanje in ljubezen?
Zato…kot sem že neštetokrat napisala ŽIVI IN PUSTI ŽIVETI – MEDTEM PA BODI LJUBEZEN!
Kadar se dva zaljubita, se dve duši popolnoma razgaljeni v stiku s samim seboj začneta predajati druga drugi. To je občutek, ki bi ga ljudje lahko ali si ga želimo občutiti vsak dan…to je tisti stik, po katerem hrepenimo vsako sekundo v dnevu. V nadaljevanju ljudje sanjamo, si predstavljamo, imamo pričakovanja, želje…vse to, pa je iz nahrbtnika katerega nosimo iz mnogo življenj; potem je tu še genetika, vzgoja in pridobljeni vzorci. Vse to med nami in osebo, v katero smo se zaljubili postavi nekako oviro ali bolje rečeno naš pogled je zamegljen.
Intenziva zamegljenosti je odvisna od vsakega posameznika, od njegove prebujenosti. Tako nikoli ne zmoremo razumeti nasprotne strani in velikokrat smo prizadeti. Vendar ta bolečina je naša! Ujetniki lastnih preprek, gledamo v svojo meglo’, ki je med nami in ljubljenim. Nihče ni slab, vsaka duša je enkratna, prelepa, polna ljubezni v svojem jedru…samo tista megla’ je pa naš pridelek. Vem, zelo težko si je priznati in tudi ko to storiš, je težko razumeti, da na nekatere pač ne moreš vplivati, četudi si to neizmerno želiš.
Zagotovo nam pa pride pravi/a na pot, da iz nas izvleče tisti balast, brez katerega bi duša lahko začela delovati pristno, brez cenzure’.Pot je težka…včasih se ti zdi na trenutke tudi nevzdržna. Vendar, prav tu je pomembno naše delovanje ali padeš in se znajdeš v bobnu’ vrtenja kot žrtev in trpljenje postaja iz dneva v dan močnejše ali pa se zavestno obrneš vase, se zamisliš, pobereš svoje in se vsako jutro najprej s prisilo začneš zahvaljevati za vse ostale darove, ki so ti bili dani. Sčasoma postanejo besede občutek in občutek postane…realnost. In naša duša je srečna sama s seboj, brez potrebe po tem, da bi zato imela razlog…kot je ljubezen.
Seveda pa ni samo ljubezen tista, ki nas lahko premakne iz nezdravega prepričanja oz delovanja. Isto se lahko zgodi skozi bolezen ali nesrečo, ki jo doživimo. Kakorkoli, že Rumi je dejal: “Rana je mesto, skozi katero teče Življenje!” Pa srečno.
…tako radi sodimo kaj je dobro, kaj slabo – kdo je dober, kdo slab…pa vendar vsi gledamo skozi prizmo lastne Bolečine.
Za Njega smo vsi popolni in ja obstaja tudi temna stran, slaba dejanja ljudi, kajti tja kjer ni Zaupanja v Ljubezen…se prikrade “zlo”.
Ni potrebno soditi, vsi nosimo posledice svojih dejanj v sebi sami in nihče ne ostane
“nekaznovan”…lahko pa ODPUSTIMO tako, da začnemo…pri Sebi!
Človek s težo na sebi ni zmožen občutiti Bistva Obstoja in Popolnosti…ni zmožen začutiti Ljubezni ki prežema njegovo Bit, ker je njegov focus tam, kjer je ostala njegova energija – v trenutku, ko je bil prizadet. Odloči se nositi zamere in obstane…z veliko težo žalosti, jeze in obsojanja.
Tako kaže odnos do drugih samo in izključno z odnosom do sebe. Živeti v preteklosti, se prepustiti bolečini, da te razjeda, se ne sprejeti, se kriviti…s tem širimo prepad, ki nastaja ali je nastal med Nami in Ljubeznijo.
Ko si jezen…ne vidiš Ljubezni.
Ko si žalosten…ne vidiš Ljubezni.
Ko obsojaš…ne vidiš Ljubezni.
Samo z iskrenostjo do Sebe, do Življenja veš, da smo samo ljudje, ki se skozi izkušnje učimo lekcij. Eni potrebujemo takšne drugi drugačne…prav vsi, pa hrepenimo po Ljubezni.
Ko bomo naslednjič pokazali s prstom na nekoga, že veliko naredimo s tem, da spregledamo…in zaznamo dogajanje iz jedra lastne bolečine…zato…za dvig zavesti pripomore opazovanje nasprotja, ki nas konec koncev pripelje do zavestnega spoznanja kateregakoli dejanskega stanja. Na primer če ne bi spoznali toplote, ne bi vedeli kaj je hlad.
Le RESNICA je pravi odrešitelj IN vse, kar je izpolnilo svoj namen, samo po sebi IZGINE.
Kdor želi odkriti Namen svojega Obstoja, se poda na pot raziskovanja…kdor se omejuje v svojem Razumu, pa bo ostal večni Zapornik – SAMEGA SEBE!… v zaupanju v čisto Duhovno povezanost vsega dogajanja, lahko samo uvidimo, da ima vse, kar se nam zgodi svoj smisel in namen ter nam pomaga pri našemu Napredovanju.
Na vas ni, da iščete ljubezen, ampak da se ozrete vase in poiščete vse ovire, ki ste jih postavili vrhovni ljubezni na pot.
Rumi
Vesolje je poskrbelo (seveda s pomočjo utelešene duše), da sem zablokirana na “facebuku”. Sprva so seveda priplavali vsi zakoreninjeni vzorci in negodovanje ega, da bi se znova “skonektala”, s časom pa ugotovila, da je zame vse to en velik blagoslov. Po djotišu in njegovi razlagi, je pozicija planetov po moji natalni karti napovedala prav to. Ketu je vrgel senco name. Da, da…vse je tako, kot mora biti.
Na nek način sta bila prva dva dneva nekako zdravljenje odvisnosti, nato… uživanje v svobodi. Resnično smo na nek način zasvojeni s socialnim mreženjem in nelagodje ali veselje je prevečkrat odvisno tudi od njega. Počasi oz. prehitro te pogoltne v svojo igro in naenkrat moraš spremljati objave, dogajanja, razmišljanje ljudi…postaneš odvisen od “lajkov” in mnenj ostalih…in četudi misliš, da si psihično postavljen, da pa se tebe ne dotakne…se kot človek v veliko primerih lahko le zamisliš. Še vedno smo samo ljudje…
Kako lepo je, ko nekje sedeš in ob čakanju ne izvlečeš telefona, ampak opazuješ okolico. Mogoče s kom izmenjaš par besed in polepšaš dan sebi ter njemu.
Prosti čas popolnoma posvetiš sebi in tvojim najdražjim.
Je lahko še kaj bolj pomembnega od tega? V vsej svoji Biti začutiti, da nekomu pripadaš, ki te neizmerno ceni in občuduje…ki te pozna “golega” brez potrebne cenzure za zunanji svet; ki razume tvoje “napake” in ljubi vsak delček Tebe…in čas, posvečen sebi…v globino…NEPRECENLJIVO!
Ni več sodbe, ne ocenjevanja…ni potrebe po potrditvi, ne primerjanju…je le SPREJEMANJE. Sprejemanje svojega življenja, sebe točno takšnega kot je, si…brez “beauty “ filtra za tuje oči. Preizkušnja, ki ti prinaša blagoslove in ko pogledaš skozi oči duše se zaveš, da…JE VSE, TAKO KOT MORA BITI. Za nami je zahtevna, hribovita in groba pokrajina, posejana z do skrajnosti razmetanimi ostanki bolečin odraščanja; mi pa pridemo na površje iz globin njene sence, a obenem na sveže obsijani s predstavo o ljubezni lastne duše – trajne, večne ljubezni, ki prekipeva od brezpogojne vneme.
“Facebuk” je zame še vedno na nek način pridobitev, s katero si lahko v stiku z ljudmi, ki so istomisleči; s tistimi, s katerimi sem delila del svojega življenja in sem hvaležna, da smo še vedno na nek način povezani…da sem spoznala prekrasne ljudi tudi z njegovo pomočjo in da…lahko širim ljubezen ter svojo resnico globalno.
Hvaležna za prijavo, ki je botrovala tej izkušnji, spoznanju do katerih brez nje ne bi prišla. Hvala, hvala, hvala…duša, ki si k temu pripomogla…pošiljam ti blagoslov in veliko ljubezni; mogoče boš imela priložnost me spoznati malo drugače, če si boš le dovolila, da spremeniš svoja prepričanja.
Tebi, ki to bereš pa želim, da v letu 2017 za svojega sprejmeš pojem LJUBEZEN, kajti če smo v ljubezni tako zelo prepričani, da s kretnjami izražamo, da OBSTAJA SAMO LJUBEZEN, silovito raznese talilnico duhovne prepričanosti, v življenju se nam vžgeta tako inteligenca kot sočutje starodavne ljubezni, nastane TIRNICA PROTI NEBESOM.*
Samo v Tebi je moč čiste ljubezni in vedenje, da ti bo uspelo…samo Ti si lahko pomagaš…in če začutiš, sem tukaj ZATE .
Toliko vsega je napisanega na temo vrtcev, vzgoje in dela z otroki, da sem se odločila podati še svoj pogled in mnenje na podlagi štirinajstih let dela, izkušenj v vrtcu.
Vsak dan znova smo s kolegicami šokirane, ko poslušamo takšne in drugačne obtožbe. Bilo bi dobro oz. priporočljivo, če bi starše poučili že v materinski šoli o razvoju ter delovanju otrok. Tudi o tem, kako stresen je vstop v vrtec za otroka in kako vse to vpliva na le-tega. Normalno je, da od stresa pade tudi odpornost in ko otrok zapusti varno zavetje doma, kjer je bil svojih prvih enajst mesecev se sreča z svetom v katerem pa domujejo tudi virusi in bakterije. Otrok potrebuje nekaj časa, da sprejme nov prostor, nove osebe, novo rutino, predvsem pa, da predela ločitev od mamice. No, tukaj nastane problem, kajti otrok poleg svoje stiske, še kako čuti tudi mamino. Torej če se mamica ne more sprijazniti z ločitvijo, kako bi se naj takšno malo bitje? Otrok je prva štiri leta v njeni energiji in vse kar se dogaja z njo, prav dobro občuti tudi sam.
Za ta poklic sem se odločila, ker od kar pomnim, obožujem otroke. S kolegicami naredimo vse, da jim je ločitev čim manj stresna in da se kar se da dobro počutijo v naši družbi. Res pa je, da mamice se ne da nadomestiti, zato eni potrebujejo več časa, drugi manj. Za nagrado večkrat dobimo kakšno pikro pripombo kot je – Zakaj je zopet bolan? Tudi meni osebno je hudo za vsakega otročka, ki zboli, ampak se zavedam, da z vsako boleznijo organizem postaja odpornejši.
Žalostno je dejstvo, da komplicirajo starši, ki sami (bi lahko rekla) zanemarjajo svojega otroka in so v večini nezaposleni ali imajo takšne in drugačne težave s sabo in s svetom okrog sebe. Da se razumemo, to so izjeme, ki jih je pa žal, vedno več. Še bolj žalostno pa je tole, da si lahko privoščijo kar želijo in ne premislijo, preden kaj izgovorijo in užalijo dotično osebo.
Naše pravice so daleč od njihovih. Ko sprejmeš otroka, ki dobesedno zaudarja po nikotinu; ali nabasan z zdravili starš pove, da je KLICAL pediatrinjo in da mu je potrdila, da je z otrokom vse vredu, da pa ima težave samo zaradi rasti zobkov, pa moramo biti tiho.
Dragi starši res je, da z lažjo nam ne škodite…delate pa škodo svojemu otroku in ne samo, da imamo desetletja izkušenj v vrtcu, smo tudi same mamice in vemo iz lastnih izkušenj, kako je z našimi ljubimi otročki. Pa tudi izobraževanja, ki jih imamo za seboj, nekaj povedo.
Ko sva z možem gradila hišo, sva prisluhnila vsakemu strokovnjaku posebej. Izrazila sva svoje želje, kaj se pa je lahko realiziralo, pa je povedal strokovnjak. Tako nisva pametovala kje naj vodovodar položi cev ali električar kable, ker zato pač nisva usposobljena.
Res bi prosila, da vsak premisli pri sebi, preden izgovori kakšno neumnost kot je…ne dajejo otrokom za piti, da jih ne rabijo previjati ali odpirajo okna, da otroci zbolijo itd.
Srečna sem, da lahko opravljam delo, ki sem si ga želela odkar pomnim. Opravljam ga z velikim spoštovanjem do vaših otrok in vas samih. Sem pa žalostna, da vse mečete v isti koš.
Zavedam se dejstva, da vsakemu staršu posebej otrok predstavlja cel svet in zavedam se tudi tega, da žal nismo vsi tako predani svojemu delu, ampak tako pač je v vsakemu poklicu. In če se zgodi nekaj, za kar morajo ljudje odgovarjati je prav, da se to izpostavi na licu mesta, ne pa da se širijo govorice in na koncu se vsem nadene ista etiketa.
Hvala vsem tistim, ki resnično znate prisluhniti in sodelovati z nami za dobro vašega in našega otroka. Hvala bogu, ste še vedno v večini.
Želim vam obilo pozitivnih izkušenj v vrtcih in predvsem misli oz. prepričanj, kajti le s temi prikličemo določeno izkušnjo.
This website uses cookies to improve your experience while you navigate through the website. Out of these cookies, the cookies that are categorized as necessary are stored on your browser as they are as essential for the working of basic functionalities of the website. We also use third-party cookies that help us analyze and understand how you use this website. These cookies will be stored in your browser only with your consent. You also have the option to opt-out of these cookies. But opting out of some of these cookies may have an effect on your browsing experience.
Necessary cookies are absolutely essential for the website to function properly. This category only includes cookies that ensures basic functionalities and security features of the website. These cookies do not store any personal information.
