Kadar se dva zaljubita, se dve duši popolnoma razgaljeni v stiku s samim seboj začneta predajati druga drugi. To je občutek, ki bi ga ljudje lahko ali si ga želimo občutiti vsak dan…to je tisti stik, po katerem hrepenimo vsako sekundo v dnevu. V nadaljevanju ljudje sanjamo, si predstavljamo, imamo pričakovanja, želje…vse to, pa je iz nahrbtnika katerega nosimo iz mnogo življenj; potem je tu še genetika, vzgoja in pridobljeni vzorci. Vse to med nami in osebo, v katero smo se zaljubili postavi nekako oviro ali bolje rečeno naš pogled je zamegljen.
Intenziva zamegljenosti je odvisna od vsakega posameznika, od njegove prebujenosti. Tako nikoli ne zmoremo razumeti nasprotne strani in velikokrat smo prizadeti. Vendar ta bolečina je naša! Ujetniki lastnih preprek, gledamo v svojo meglo’, ki je med nami in ljubljenim. Nihče ni slab, vsaka duša je enkratna, prelepa, polna ljubezni v svojem jedru…samo tista megla’ je pa naš pridelek. Vem, zelo težko si je priznati in tudi ko to storiš, je težko razumeti, da na nekatere pač ne moreš vplivati, četudi si to neizmerno želiš.
Zagotovo nam pa pride pravi/a na pot, da iz nas izvleče tisti balast, brez katerega bi duša lahko začela delovati pristno, brez cenzure’.Pot je težka…včasih se ti zdi na trenutke tudi nevzdržna. Vendar, prav tu je pomembno naše delovanje ali padeš in se znajdeš v bobnu’ vrtenja kot žrtev in trpljenje postaja iz dneva v dan močnejše ali pa se zavestno obrneš vase, se zamisliš, pobereš svoje in se vsako jutro najprej s prisilo začneš zahvaljevati za vse ostale darove, ki so ti bili dani.
Sčasoma postanejo besede občutek in občutek postane…realnost. In naša duša je srečna sama s seboj, brez potrebe po tem, da bi zato imela razlog…kot je ljubezen.
Seveda pa ni samo ljubezen tista, ki nas lahko premakne iz nezdravega prepričanja oz delovanja. Isto se lahko zgodi skozi bolezen ali nesrečo, ki jo doživimo.
Kakorkoli, že Rumi je dejal: “Rana je mesto, skozi katero teče Življenje!” Pa srečno.