by Rhiannone Rose | 27, Dec, 2015 | Blog
“…zadnji kristjan je umrl na križu!” so besede, ki jih je izrekel Nietzsche. Saj ne vem, ali sem hvaležna za te besede, ki jih je nekdo izrekel, ker je prepoznal škodo, ki jo je naredil človeški um in se ne počutim več tako “osamljeno” v razmišljanju, ki ga imam…ali sem žalostna, ker resnično čutim težo izrečenega stavka.
Prav napačna razlaga božje besede in prirejanje resnice nas pelje v napačno smer. Razumem prihod Jezusa, ki se je zgodil zaradi napačne razlage božje besede. LJUBI SVOJEGA BLIŽNJEGA, KAKOR SAMEGA SEBE…Preprost stavek z močnim sporočilom in predvsem preprostim razumevanjem…ni možnosti manipuliranja ali razlage v korist svojemu egu. Nikjer nisem zasledila, da bi bile besede napisane v imenu ljubezni kakorkoli sovražno nastrojene proti nekumu, ki je za nas drugačen. Sveta jeza me popade, ko slišim kako neutrudno iščejo izgovore in razlage, ter primitivno širijo nestrpnost prav ljudje, ki so svoje živjenje namenili njemu…LJUBEZNI!
Se mi zdi, da je temeljno načelo se znebiti lastne kivde na ta način, da jo vidimo v nekom drugem in tako ne prepoznamo sovraštva do samega sebe! Naloga našega ega je prav v tem, da skuša opravičiti projekcijo naše krivde na druge. Svet in mi, ki smo del sveta opravičujemo svojo jezo; vsi imamo namreč potrebo po sovražniku. S tem, da svet delimo na dobro in zlo storimo zaradi naše velike potrebe po nekom, na kogar lahko projiciramo našo krivdo. Ljudje potrebujemo najmanj eno osebo, eno idejo ali skupino, ki jo lahko naredimo za grešnega kozla, saj mislimo, da bomo lahko ubežali lastni krivdi. To je izvor vseh predsodkov in vsakršne diskriminacije ( iz knjige Tečaj čudežev).
Sama sem bila vzgojena v krščanski veri z vsemi predsodki, ki si jih ljudje pod vodstvom duhovnika razlagajo, kar tako po domače. Že kot otrok sem morala vsako nedeljo k maši in nekih dejstev nisem mogla nikoli sprejeti. Kot uporna najstnica, so bili bulerji moja obvezna oprema in jeza očeta, češ kaj bodo rekli pa drugi, sem mu vedno znova govorila…” K maši grem zaradi Boga…in če je Bog , mu je pomembna vsebina mojega srca in ne obleka na meni!!” Seveda so bila oblačila in moj punkovski videz, trn v peti predvsem starejši populaciji, ki je mislila, da razume božjo besedo…pa vendar so si jo razlagali povsem po svoje…tako, kot to počne na žalost večina vernikov po vsem svetu. Prav v boju za pravice otrok, za katerimi se postavlja cerkev in manipulira z nevedneži, ki slepo verjamejo tem “poduhovljenim” ljudem.
Večkrat se vprašam, kateremu Bogu molijo? …in v katero ljubezen verjamejo?! Zgodovina se ponavlja, čeprav tako težko razumljivo, da se to lahko dogaja v 21. stoletju, kjer je znanje dostopno vsem. Razumem manipulacijo izobražencev nad ljudmi, ki niso imeli osnovnega znanja, ampak danes???? kako lahko kdorkoli razmišlja v smeri, da ima eksplozivno pravico nad nekom, ki se njemu ne zdi “normalen”. Na svet sem se rodila gola…kot ti…kot on…kot mi vsi…So ljudje, ki nosijo druga prepričanja, ki ljubijo osebo istega spola, prišli na ta svet kako drugače?! Ali je v bibliji kje navedeno, da si drugačni ljudje ne zaslužijo, da bi nanje sijajo sonce?! Korenine napada so prav v obsodbi…um presoja, da si nekdo ne zasluži ljubezni!
Ne facias alteri, tibi quod minime fierei vis. “Ne stori drugemu to, kar ne želiš, da drugi storijo tebi.”
Se mi samo zdi, ali “sveti” ljudje ne želijo ali zmorejo razumeti pomena teh besed??! In srce me boli, ko si ljudje jemljemo pravico presojati kdo je “normalen” in lahko užije sadove življenja in koga je potrebno kaznovati, ker se je rodil drugačen. PRED BOGOM SMO VSI ENAKI! …a res?? ni videti, sploh sedaj, ko dela cerkev gonjo proti istospolno usmerjenim. Ko poslušam takšne in drugačne izgovore, opravičila za svoja primitivna prepričanja o drugačnih ljudeh, bi lahko jokala v nedogled…prosim, zavedam se dejstva, da ima vsak pravico zagovarjati svoje stališče, ampak…NIHČE NIMA PRAVICE POSEGATI V ŽIVLJENJE NEKOGA DRUGEGA IN MU ŠKODITI!!! sploh pa ne v izpostavljanju otrok in skrivanje svoje nestrpnosti za napačnimi dejstvi! Božja beseda je ljubezen in ne um…in zaradi takih, ki jih vodi strah pred neznanim, so ljudje goreli na grmadah… ja zaradi manipulacije in tega, da si nekdo vzame pravico biti več vreden!!! Tukaj za ampak…ni prostora in resnično razmišljam o izstopu iz katoliške vere…iz te pokvarjene institucije, kjer ljudem odprtega srca vcepljajo škodljiv program nestrpnosti na nezavedno raven…to pa je delal in še dela človek!!!
Vedno sem in bom verjela v Boga kot v LJUBEZEN, BREZPOGOJNO LJUBEZEN, kjer AMPAK ne obstaja…kajti popolna ljubezen prežene strah. Če je prisoten strah, povzroči stanje, ki ne obstaja!
NE OBSOJAJ, DA NE BOŠ OBSOJEN! Svetopisemski izrek
by Rhiannone Rose | 26, Dec, 2015 | Blog
Padec!! Tisti grozovit občutek, ki ti zamegli um in zastrupi še tisto zadnjo pozitivno misel, ki se je izgubila nekje med gnetenjem črnine in brezupa. A je sploh še smiselno?! Kdo sem…kam grem…je ta pot prava zame?! Da dragi moji, da življenje ni pravljica, so govorili že naši predniki. Vsi naši “programi”, ki smo jih prinesli na ta svet ali kot informacija iz prejšnjega življenja ali genetsko…pripomorejo k našemu delovanju.
Zakaj že, je pomembno delo na sebi? Ko bomo pri sebi razrešili in počistili vse takšne in drugačne negativne vzorce, ki jih nezavedno prenašamo na potomce, bodo sledile spremembe. Otrok je nedolžno bitje, ki srka iz okolja vse ali dobro ali slabo….vse!
Kaj počnemo narobe kot starši? Največje napake delamo predvsem skozi vzgojo, za katero pa ni pravega recepta. Poznati razvoj otroka in razumevanje njega je bistvenega pomena za nas. Največja zmota vzgoje je pasivnost. Otrok je bitje, ki se je rodilo brez izkušenj. Kar pomeni, da smo mi tisti (naša obveza), ki imamo življenjske izkušnje in smo dolžni otroka opozarjati, kakšne posledice nosijo določena dejanja. To pa ne pomeni, da bomo vse naredilli namesto otroka…ne, lahko mu stojimo ob strani, mu svetujemo, vendar delovati bo moral sam…posledice nositi, bo moral sam. Tudi mi jih. Še kako važno je otroka v predšolskem obdobju seznaniti s pravili žiljenja. Dejstvo je, da se človeku klasična vest razvije do šestega leta starosti…a se vam ne zdi pomembno, da mu v tem obdobju privzgojimo nekakšna družbena pravila?! (Glede na stanje naše družbe, nujno potrebno!) Starši dan danes vidijo le svojega otroka (hvala bogu obstajajo tudi izjeme) in z izkazovanjem “opičje ljubezni” nekako kompenzirajo svoje nezadovoljstvo v navidezno zadovoljstvo otroka. Človek, najprej se moraš imeti rad, da lahko pravilno vzgajaš otroka.
Da mu vse dovoliš…to ni ljubezen! Takšnemu otroku je življenje še težje, kajti v družbi zunaj skupnosti njegovega doma, njegove potrebe ne bodo v ospredju. Otroke je potrebno učiti sožitja, delovanja v skupnosti. Učiti jih je potrebno, da se bo vsak ljubi dan vprašal kaj lahko ON da svetu in ne kaj lahko svet da njemu.
Glede na izkušnje, ki sem jih pridobila v delovanju s starši in otroki so neprecenljive. Tudi starše je potrebno razumeti. Čisto vsak ima rad svojega otroka in se trudi po svojih najboljših močeh. Ne zna drugače. In tukaj nastopimo vzgojitelji, da z znanjem in izkušnjami pomagamo prepoznati določene napake. Če to delaš s srcem ti ni težko, ker čutiš to delo.
Nikar ne čakajmo, da nam življenje nenadoma kaj podari; sami moramo ustvarjati življenje. (L. N. Tolstoj)
Ti, jaz, on…skupaj ustvarjamo prihodnost in čisto vsi smo odgovorni za stanje, ki nam trenutno vlada. Najlažje je gledati sosedu na dvorišče in se ukvarjati z njegovim življenjem, kot pa se zamisliti nad svojim delovanjem in vložiti energijo ter se soočiti s svojimi problemi. Lahko je biti pameten za drugega, saj ne živiš njegovega življenja. Tako je pri vzgoji. Včasih kdo osebno vzame opozorilo, ki je dobronamerno zanj in otroka pa vseeno uspe pogledati preko svojega zakoreninjenega prepričanja in spregledati. To je zame uspeh. Vse v naše dobro. In zato je tako zelo pomembno delo na sebi. Biti odprt, željan novih znanj, le tako lahko dvigaš zavest, duhovno raseš in napreduješ v žiljenju. Čim obsežnejše je naše znanje o človeku, o nas, tem večja je naša notranja duševna svoboda, ki nam daje moč pozitivnega delovanja.
Psihoterapevt dr.Košiček je tako lepo zapisal v eni od knjig, da nam osebno duševno svobodo jemljejo z vsiljevanjem raznih političnih, verskih ideologij, ki so pogosto v nasprotju z bistvom življenja, so hinavske, saj služijo ljudem na oblasti, da lahko uspešno manipulirajo s človekovo zavestjo, ki so jo zasužnjili, sebi v prid.
Še citat nemškega soiologa in filozofa Ericha Fromma, ki nosi pomembno sporočilo:
” Pridobivanje svobode je mogoče le s pogojem, da se bo demokracija razvila v družbo, v kateri bo posameznik, njegov razvoj in sreča cilj in smoter kulture, v kateri ne bo potreben uspeh ali karkoli drugega kot opravičilo za življenje, in v kateri se posameznik ne bo podredil nobeni moči zunaj sebe. Ta moč ne bo manipulirala z njim, pa naj gre za državo ali za gospodarski stroj. To naj bi bila družba, v kateri posameznikova vest in ideali niso istenje z zunanjimi zahtevami, ampak so res njegovi in uresničujejo cilje, ki izhajajo iz posebnosti njegovega osebnega jaza.”
Torej vse se začne in konča pri “sebi”. Da dragi moji, vse je mogoče, če si le dovolimo pogledati malo širše. Biti starš ni nekaj, čemur se lahko odpoveš (no, tudi takšni obstajajo), kar jemlješ z levo roko….biti starš je predvsem delo na sebi in dovoliti, se učiti tudi preko otrok. Predšolsko obdobje je čas, ko se gradijo otrokovi temelji in ti morajo biti kar se da trdni za nadaljni razvoj.
Otrok do šestega leta je predvsem emocionalno bitje kar pomeni, da ni zmožen realne presoje, ker ga vodijo čustva. Prav tako, kot otroci v puberteti. In če se vam bo otrok smilil, ko boste ukrepali, ker si je kazen prislužil, se vi njemu v času pubertete zagotovo ne boste. Zato je čas do šole, tako zelo pomemben in ko vam bodo naslednjič vzgojiteljica ali učiteljica ali stari starši, želeli predstaviti drugo plat vašega otroka….prisluhnite jim…skupaj bomo pomagali tem nedolžnim bitjem odgovorno zakorakati na poti njihove usode. Skupaj jim bomo dali bogato popotnico, da ne bo izgubljen v svojem svetu in da bo na življenje gledal kot na izziv in ne breme.
Samo človek, ki je našel srečo v sebi, je zmožen deliti srečo z drugimi.
Naj bodo naša življenja prepletena med seboj in naj bo to bivanje v tej dimenziji, kar se da bogato za vsakega posebej. Otroci morajo spoznati temo, da bodo znali ceniti svetlobo; se morajo srečati s slabim, da bodo uživali v dobrem…spoznati morajo bolečino, da bodo sami delovali v svoje in dobro drugih…torej…človek, imej se rad, da boš lahko imel rad druge!
by Rhiannone Rose | 26, Dec, 2015 | Blog
…žal, za vse tiste, kateri krivite zunanje dejavnike, ker ste se znašli točno tukaj, kamor spadate (vem kako je, ker sem sama vse to predelovala in še predelujem)…živimo življenje, ki je znotraj nas, pa če nam je prav ali ne! Indijski mistik Meher Baba je dejal: “Oceana ne spoznaš tako, da stojiš na obali in ga gledaš…treba je stopiti vanj in se mu prepustiti:”
Torej, prej ko se sprijazniš s tem dejstvom in prej ko začneš raziskovati ocean znotraj sebe…prej doživiš bistvo, za katerega si se realiziral na tale svet. In obstajajo različne teorije kako smo se evolucijsko razvijali vse do sedaj ali “preprosta” teza kreacionistov – bog je ustvaril svet. Zdi se mi popolnoma vseeno, katero tezo boste ( ali ste že) izbrali za vam najbolj razumljivo trditev, če le čutite v sebi potrebo po brezpogojnem dajanju in sprejemanju vsakdana. Da delamo tako kot sebi – dobro tudi drugim, družbi, planetu; se nam tako ali drugače vrača. Od vseh knjig, ki sem jih predelala ( verjemite, ni jih malo ) in delavnic ter izobraževanj, katerih sem se udeležila zame drži dejstvo, da smo se evolucijsko razvili ( vzgojena nasprotno ) in da se reinkerniramo na svet z namenom, ki smo si ga kot duša izbrali. Tako smo izbrali tudi starše, kraj in izkušnje, ki jih živimo, da naša duša lahko napreduje.
Da vam malce približam tale delček teorije. Če smo se kot duša odločili, da želimo spoznati energijo odpuščanja, se bo v našem življenju odigrala temu primerna situacija, kjer bomo kot človek morali preseči razum in v vsej božanskosti odpustili sočloveku. Govorim o situacijah, kjer se ljudje sprašujejo zakaj je bog to dovolil. Bog si ti, bog je on….bog sem jaz! Stvarnik je skreiral ta svet in skozi nas ga preizkuša (za vse, ki preberete besedo bog s priokusom…lahko je tudi vesolje, enost, vir, karkoli, kar vam je bližje). Mit o ogledalu govori prav o tem, kako je stvarnik razbil ogledalo in koščki, v katerih zre svoj odsev, smo MI. Torej, vsi smo vse in nihče ni več ali manj!
Starodavni vedski zapis pravi: ♥ ” Si to, kar so tvoje najgloblje želje. Kakršna je tvoja želja, takšen je tudi namen. Kakršen je tvoj namen, takšna je tvoja volja. Kakršna je tvoja volja, takšno je tvoje dejanje. Kakršno je tvoje dejanje, takšna je tvoja USODA!” ♥
Precej logično kajne? Vsakdo postane to, o čemer razmišlja…svet okrog njega je realizacija njegovih misli, besed in dejanj. Naša edina naloga je spoznati to dejstvo in spremeniti svet v sebi. Se spomnite svoje zaljubljenosti? Oseba, ki nas privlači je samo skupek naših predstav o njej sami. No v igri je še karma…pri nekaterih imamo dolg, karmični dolg, ki ga moramo poravnati. In vsak fizični stik z osebo nasprotnega spola je samo “pobiranje” energije, ki smo jo pustili nekoč v enem od življenj v daljni preteklosti.
Izkušnje, ki smo jih pridobili kot otroci v odnosih še naprej narekujejo naše delovanje. Ali nas lahko partner prizadane? NE MORE!! V pričakovanjih in prepričanju kako mora delovati naš partner, neizogibno prizadanemo sami sebe. Prizadanemo otroka v sebi….spomin, ki ga nosimo kot duša iz življenja v življenje. Zatorej poiščemo blokado, zastoj energije, ki je nastal ob določeni izkušnji in deluje kot “triger”, ki nas aktivira….aktivira bolečino. V življenju privlačimo takšne partnerje, kakršno prepričanje imamo o njih. Če smo prepričane, da so moški bolj ali manj navadni bebci, ne moremo pričakovati, da se bo pojavil princ na belem konju. Pride lahko le konj, ki bo potrdil naše prepričanje. Zatorej je potrebno spremeniti tisto, kar je znotraj nas, da bo prišlo, kar si želimo na zunaj.
