Človeško bivanje na zemlji nudi paleto različnih odtenkov delovanja vsakega posameznika. Vsi mi smo različni. Za nekoga “čudni”, za drugega “normalni”, vendar vsi (si upam trditi) hrepenimo po enem in edinem občutku – BITI LJUBLEN-a.
Biti ljubljen-a od vsakogar, pomeni ugajati vsem, a v sebi trpeti. Važno je, da v osnovi sprejmeš sebe, spoznaš svoje potrebe, se napolniš z vrednotami potem veš in razumeš, da nikoli ne boš mogel vsem zadovoljiti njihovih pričakovanj, ki so sestavljeni iz lastnih izkušenj in predvsem njihovo zmožnostnjo ljubiti SEBE. V življenju prej ali slej (mogoče nikoli) dopustiš možnost drugačnega pogleda, ki ne sovpada z “normalnim” delovanjem. Pokukaš iz megle, kjer se ti odpre obzorje; začneš sprejemati nekaj, kar ti je vse življenje bilo tuje, pa vendar se te je dotaknilo na nek način.
Vedno znova sem navdušena nad nekom, ki me resnično ne pozna, pa vendar zaradi določenih svojih prepričanj in “omejenosti” trosi zgodbe, katetim se lahko le nasmejim. Kaj botruje temu? Nevednost in strah pred neznanim? Zavist in pomanjkanje ljubezni, predvsem do sebe?!
Že iz zgodovine človeštva je strah tisti faktor,zaradi katerega so ljudje povzročali največje grozote tega sveta. Koliko žensk, ki so začutile bistvo svojega obstoja, bile povezane z naravo, s svojimi močmi in s tem svojim znanjem pomagale ljudem – bile obsojene na trpljenje in smrt?!
Če človek živi vrednote, med njimi iskrenost, sočutje, resnicoljubje…in je zvest svojim načelom, ga ne zapelje množica zlaganih ljudi, ki v sebi trpijo zaradi tega, ker so zatrli svoje bistvo samo zato, da ugajajo družbi…je zaradi tega ČUDEN?… no potem s ponosom nosim takole titulo in z odgovornostjo delujem naprej.
Zame je bistvo življenja LJUBEZEN in vsem, ki začutijo, da jim lahko pomagam ponavadi najprej razložim, zakaj je pomembno slediti in se prepustiti vodenju te sile in vere v njo.
Kaj je lahko močnejšega od svetlobe? Tema? Ko v temni sobi prižgeš svečo in plamen razsvetli prostor – je svetloba močnejša in mogočnejša; prav tako pa pred seboj zagledaš poti, ki jih v temi nisi zmogel videti.
Tako dragi moji, to se dogaja z našim zavedanjem. Ko dopustiš in začneš sprejemati drugačnost, odpreš srce in dovoliš skozi lastno ranljivost začutiti svet, je tvoja soba vedno bolj svetla in življenje več ni samo črno belo.
Tvoja zavest se dviguje, s tem pa pripomoreš k lepšemu življenju ne samo sebi, temveč tudi ljudem okrog tebe ter celotnemu vesolju. Vse in vsi smo energija, ki se prepleta in vpliva ter deluje kolektivno. Torej če nekomu povzročimo trpljenje, ne trpi le-ta ampak posledično ves univerzum, najbolj pa seveda povzročitelj sam.
To kar dajemo, dobivamo…kar sejemo, žanjemo…kar mislimo,živimo…torej če sovražimo, trpimo…če ljubimo, zaupamo, ŽIVIMO!
Prebujeni ljudje, ki so skozi zgodovino delovali po načelu LJUBEZNI, zaupanja vanjo, jo širili in jo živeli ne glede na ceno, ki so zanjo plačali, so bili zatirani. Tudi danes ni nič drugače, le da množici ljudem, ki ne zmorejo sprejeti tega delovanja, je danes onemogočeno fizično obračunanje. Vse kar jim preostane je ogovarjanje in blatenje, ki pa izhaja iz njih samih in nezmožnostjo sprejemanja sebe in nima veze s človekom, ki jih “zmoti”.
Tako kot je dejal zame eden velikih ljudi Nick Vujićić: ” Lahko mi vzamete roke in noge, lahko mi odrežete ušesa in jezik, lahko mi odžgete kožo…vendar DUŠE SE NE MORETE DOTAKNITI!”
AMEN
Ljubosumje je logično in pripada razumnim ljudem , medtem ko je zavist zemeljska in spada k zemeljskim bitijem. Ko te prva sila poganja, da dobiš stvari iz ljubosumja; zavist želi preprečiti, da bi nekdo imel isto kot ti.
Aristotel
…Če nekdo deluje s svetlobo in je njegov namen pomagati ljudem…če to čuti vsak dan v svojem srcu, mu je uspeh zagotovljen. Samo s čistimi nameni se duša poveže s svetlobo, vse ostalo je zemlja in sile, ki so se v le-to ujele. Torej tudi temne sile. Kratkotrajno je delovanje nekoga, ki trdi, da deluje s svetlobo in mu je skriti namen čim več zaslužiti in žeti slavo. Prej ali slej ga te iste sile, ki so mu nudile raj, pahnejo v pekel. Prav tako se ogrozi tudi telesno zdravje, saj lahko na primer poveča izločanje želodčne kisline, povzroči težave z ledvicami, artritis ali bolečine v kolenih.
Na energetski ravni sila zavisti dobesedno strelja energetske puščice zavisti na dotičnega človeka in mu s tem poškoduje auro. Poškodba pa je odvistno od tega, koliko energetsko močna je in ena in druga oseba.
Ker pa nam je znano, da vse kar daš od sebe, se prej ali slej vrne k tebi nazaj…je priporočljivo razmislili ali se to splača.
Na zemlji smo zato, da naša duša evolucijsko napreduje, seveda, če začneš iskati razlog svojega prihoda. Skozi učenje se prebijamo ali s pomočjo starodavnih resnic, ki so zapisane v knjigah ali ljudi, ki so določeno pot prehodili, dvignili svojo zavest in dobili priložnost pomagati.
Tako kot sem že zapisala…močni smo toliko, koliko odprto imamo srce in kako čisti so naši nameni. Glede na to, vibriramo na določeni frekvenci in iščemo pomoč nekoga, katerega vibracija je višja. Kot če prižgeš luč in se okrog nje podijo vešče. Da, lahko si luč…ali pa vešča, vsi imamo vsega dovolj in vedno bomo v odnosu učitelj – učenec.
Vsak človek, ki sem mu pomagala, je v meni pustil pečat. Nisem pomagala samo njemu, ampak tudi sebi. Vedite, da se v življenju vse dogaja z razlogom; za nekoga je “Janez” slab učitelj, za drugega svetnik….vedno, ko mislimo, da nam je nekdo škodil, se vprašajmo kaj je tisto, kar ne želimo sprejeti pri sebi in nas je “Janez” na to opozoril.
ŠKODIJO NAM LAHKO TOLIKO, KOLIKO SI DOVOLIMO IN ŠKODIMO SAMI SEBI!
Vaša prava narava, zapomnite si, je narava čistega duha. Nosite s seboj to zavest o svojem duhu, kamorkoli že greste, nežno sprostite svoje želje, vesolje pa bo samo poskrbelo za podrobnosti. (D. Chopra)
Ponavadi se velike stvari dogajajo brez vzroka in razloga. Ali je sploh pomembno kdo je
kdo? Tvoje visoko ali nizko mnenje o meni je le mnenje, ki ga v vsakem trenutku
lahko spremeniš. Čemu pripisujemo pomen
mnenjem, celo lastnim?
Če bi svojo pozornost toliko posvečali svojemu Sebstvu in ne stvarem, ljudem,
idejam…bi zlahka zaživeli Bistvo. Zaživeti bistvo je naša naloga, ki smo si jo
zadali pred realizacijo v to telo tukaj in zdaj. Če se želimo vrniti k bistvu
se moramo osredotočiti na svoje Sebstvo…se začeti zavedati lastnega obstoja. To
storimo z vsakodnevnim opazovanjem lastnega delovanja naših motivov ter
rezultatov lastnih dejanj. Zanimivo je dejstvo, da vsi iščemo odgovore na
vprašanja Kdo smo…NAPAČNO! Šele ko veš, kaj nisi, spoznaš kdo si! Naše definicije
o tem kdo smo, se nanašajo le na naše telo in njegove izraze.
Ko življenje nameniš iskanju, poizvedovanju, spraševanju, iskrenosti, in resnici
sleherno minute svojega življenja, boš odkril BISTVO.
Odkrivanje bistva pa se začne z vadbo navzočnosti tukaj in zdaj…vse ostalo je iluzija.
Prispodoba življenja navedena v knjigi ” Jaz sem to” ni
težko razumljiva, pa vendar jo redkokdo zmore živeti. Pravi:
…reka življenja teče med bregovoma bolečine in užitka. In teči z
življenjem pomeni sprejemati, dopuščati kar prihaja in odpuščati, kar odhaja.
Problem nastane, ko um noče teči z življenjem in obtiči na bregu…
….ti nisi dogajanje – si pa ta, ki se mu dogaja…
V osnovi smo naravnani tako, da iščemo krivce in delujemo v vlogi žrtve, ne da bi
dopustili dogajanju prosto pot. Velike stvari so umu nerazumljive in čas
vedno pokaže, da je vse za nekaj dobro. Tako je, in tako mora biti.
Če podlegamo umu, mu zaupamo, nas ponavadi zavede. Slepo verjamemo zgodbi, ki nam jo naplete zaradi vsega, kar smo doživljali in se posledično programirali.
Dobro je opisano v slednji zgodbi, kakšno škodo lahko naredi um, kateremu vlada
PONOS.
Mlad mož je odšel v vojno, doma pa pustil nosečo ženo. Vrnil se je čez dve
leti in ker je v Vietnamu navada, da se tovrstne priložnosti oznani prednikom,
je poslal ženo na tržnico, da nakupi potrebne stvari, ki jih bodo postavili na
oltar v zahvalo. V tem času je mladi oče skušal prepričati sina, da bi mu rekel
oče. Mali deček ga je zavrnil: “ Gospod, vi niste moj oče. Moj oče je nekdo
drug. Vsak večer naju obišče in moja mama se pogovarja z njim, velikokrat pa
z njim tudi joče. Ko moja mama sede, sede tudi on. Ko moja mama leže, leže tudi on.” Ko je slišal te besede, je sreča mladega očeta povsem izpuhtela. Njegovo srce se je spremenilo v kocko ledu.
Bil je užaljen in globoko ponižan, tako da ni hotel pogledati žene niti
spregovoriti z njo, ko se je vrnila domov. Obnašal se je, kot da je ni. Žena je
začela trpeti, bila je ponižana in prizadeta. Ko so bile stvari za darovanje na
oltarju je mladi oče prižgal kadilo, zmolil za prednike in opravil štiri
poklone. Menil je, da ni več upravičena do poklona prednikom. Ona je bila
zaradi tega ponižana.
Po obredu ni ostal doma na kosilu, temveč je odšel v vas in dan preživel v
pivnici. Tako je dneve preživljal cele dneve in utapljal svojo žalost v
alkoholu. Za mlado ženo je bilo to preveč. Tako zelo je trpela, da se je
na koncu vrgla v reko in se utopila. Ko je vest prišla do mladega očeta, je prišel domov. Tistega večera je bil on tisti, ki je prižgal svetilko. Naenkrat je otrok vzkliknil: “Gospod, gospod, to je moj oče, vrnil se je.” Pokazal je na očetovo senco na zidu. “ Veste, gospod, moj oče pride vsak večer. Mama se pogovarja z njim in včasih joče. Vsakokrat ko sede, sede tudi moj oče.” V resnici je bila mladenka zelo osamljena in se je
vsako noč pogovarjala s svojo senco: “ Najdražji moj, tako daleč si. Kako naj
vzgojim otroka čisto sama? …Hitro se moraš vrniti domov.” Jokala je, seveda pa
je vsakokrat, ko je sedla, sedla tudi njena senca. Zdaj je mož spoznal, da je
narobe razumel sinove besede, a bilo je prepozno – njegova žena je bila mrtva. (iz
knjige Resnična ljubezen).
Napačno dojemanje ter vdaja umu lahko uniči naše življenje in zato smo krivi sami. Zgodba bi imela povsem drugačen razplet, če bi mož pozabil na ponos in ženo vprašal
za videnja sina in če bi žena vprašala moža, zakaj njegova odsotnost. Za srečno življenje je potrebno tudi trpljenje, kajti skozi le-tega ljudje postanemo
sočutni. Bi znali uživati v sreči, če nam nesreča ne bi bila znana? In ko sebe začneš sprejemati takšnega kot si, z opazovanjem odstraniš tisto, kar te moti… “nesrečam” ne prilepiš etikete nesprejemljivega, ampak pustiš, da teče svojo pot in si opazovalec…lahko lažje zadihaš in si iz dneva v dan bliže tistemu nečemu, po čemur večina nas hrepeni.
Ponavadi so naše želje spomin na užitek, medtem ko je strah, spomin na
bolečino. In ker živimo v svetu dualnosti, kjer je tema tudi svetloba, spodaj
tudi zgoraj in kjer je ljubezen tudi strah..prej ali slej doživimo svobodo
svojih čustev. Ločiti se je potrebno od vsega kar vznemirja um ali kali duševni
mir. Kalimo pa si ga s tem, ko smo sužnji svojih želja in strahov. In BISTVO
bomo dosegli takrat, ko bosta užitek in bolečina izgubila oblast nad nami.
Zanimivo je dejstvo, da višji kot so naši cilji in večje kot so naše želje za splošno
dobro, več energije imamo za njihovo izpolnitev ter bolj kot so sebično
naravnane želje trdneje si jih moramo prislužiti. POMNI, PREDEN SI NEČESA
ŽELIŠ, POSTANI TEGA VREDEN!
In kako se približati temu “nečemu” kar si želimo? Pozorni moramo biti na življenje samo…na vdih in izdih. Meditacija je dobro sredstvo,
za umirjanje uma, na iskanje svojih okov ter reševanje iz njih. Prav tako je
pomembno iskati odgovore in poti, ki nas vodijo v to smer in seveda dandanes je
veliko “ponudnikov”, ki nam ponujajo prav to. OSVOBODITEV! Kot sem se sama
prepričala in mislim, da še kako drži. VEDNO MORAMO BITI POZORNI NA LASTNE OBČUTKE, KAJTI PRAV TISTO BISTVO V NAS ZELO DOBRO VE, KAJ JE DOBRO IN KAJ NE. Sodobni duhovni voditelji (ki se ponavadi sami okličejo s tem nazivom) obljubljajo čudeže po najlažji poti, pa vendar se moramo zavedati, da nam nihče ne more pomagati, če nismo pripravljeni ŽIVETI IN SLEDITI RESNICI. TA SE PA ZAČNE PRI NAS SAMIH. Ljudje, ki so vezani na materialnost in ki za svoje storitve zahtevajo velike zneske, zame niso duhovni vodje…prav vezanost na material jih izdaja! Ne rečem, da ne bi smeli računati, saj vsi vemo, da smo še vedno samo ljudje, ki moramo preživeti…pa
vseeno, presodite sami, koliko je človeku potrebno za preživetje.
Čaka nas dolgo potovanje in Z ZAVEZO RESNICI IN ISKRENOSTI TER V POMOČI
DRUGIM SE BOMO LAHKO PREMAKNILI NAPREJ.
Prijetno potovanje želim.
…In prišel je ta dan!!…Večer pred odhodom, tisti znani glas, ki mi je prigovarjal in trkal po vesti PA KAJ TI JE TEGA TREBA ROSE??!!!!
…stiska v trebuhu, solze v očeh in borba zavednega in nezavednega v umu! Sploh si v danem trenutku nisem mogla predstavljati v kaj se podajam…brez razmišljanja sem enostavno izvedla ta manever, realizirala klic, ki je prihajal nekje globoko iz mene…in trenutki poslavljanja od mojih fantov – ni bilo kar tako…”Mami, pri srcu me stisne, če pomislim, da te ne bi bilo nazaj!” mi reče šestletnik. Ajojoooooj…vem, da lahko pride do tega (čeprav, še ni čas za moje “vnebovzetje”, saj imam še veliko za postoriti na tej preljubi zemljici)…pa moram otroku na primeren način razložiti ter ga potolažiti hkrati.
No, pa gremo! Realnost je presekala iluzijo, ko sem nase navlekla 12 kg težki nahrbtnik! Vau mačka, 300 km s to težo??!! Le kaj ti je bilo??!!
Po letu in štirih urah vožnje z letališča v mesto Leon v super udobnem, res udobnem avtobusu, so nama pred nosom zaprli turistične informacije! Seveda se prej s kolegico nisva trudili raziskovati, ker sva se odločili za raziskovanje na licu mesta…no, sedaj veva, da to ni bila najboljša ideja…karkoli je bilo napisano ali označeno je bilo seveda v španščini, mimoidoči angleščine niso poznali in za nameček sva v gostilni plačali juho iz buč 9 eur!!! …da, vem da se mi je to dogajalo zaradi moje nizke vibracije zato…moram nehati sem se odločila…no uspelo mi je šele po moževem vzpodbudnem sporočilu, ki ga enostavno moram deliti.
…Pikica…pa ti si vsega hudega navajena, kaj je to zate…pogumno naprej, pa ja ne boš obupala na prvi oviri…tvoji fantje smo s tabo!…Ja, that*s my man!…
Torej, čas odhoda – hoda je prišel. Ženska na turističnih informacijah nama je v polomljeni angleščini nekako razložila, kje začeti vendar potrebno je bilo še najti dotični trg in glede na njihove oznake…ni bilo lahko.
Pot je bila dokaj razgibana, v osnovi precej raven teren. Ob cesti sva bili v družbi angelov, glede na peresa, ki so naju spremljala. Moj levi kolčni predel (kjer sem imela počeno mišico pred dvema letoma) se je pošteno razbolel po 26,5 km! Pogrešam svojo družino, moje fante!…vzrok bolečine mi je znan, kako z njo opraviti, tudi…zato, sem se po nastanitvi v zasebnem albergu udobno zleknila v senčko na ležalnik in prisluhnila meditaciji iz Medjugorja, kjer nam je bila Marija kanalizirana skozi Vesno. Tam sem prejela odgovor na vprašanje okrog moje bolečine in skozi ponovno poslušanje sporočila, sem dokončno ozavestila problem.
Noč je bila primerna nastanitvi, lep družinski ambient…medkulturna družba in spanje…jaaaa…z vsako prespano nočjo, sem bližje cilju. Zbudilil sva se ob šesti uri; zajtrk in let*s go! Vau, kolčna bolečina je izginila!!!…nadaljujeva svojo pot in kar naenkrat začutim močno bolečino v predelu desnega podplata ( če je kdo imel že “trn” v peti, potem me bo vsaj približno razumel, kako se človek počuti z vsakim narejenim korakom!) NEEEE, res???!! A mora res nekaj boleti?! Končno prispeva do mesta, kjer sva nameravali na avtobus, saj nikakor po 20 km nisem mogla več naprej. Kjub temu, da je navedena vožnja z avtobusa tudi v tem mestu, mi gospa v albergu pove, da avtobusa zadnjih nekaj let v tem mestu ni bilo. Ja nič, Señora, can you call us Taxi?…Ok…to Astorga…Krasno, kaj naj rečem….super razočarana. Žal pa ne gre preko bolečine. Ja nič, potrebno bo kupiti novo obutev reče prijateljica Mateja. Seveda, da bo le bolje ne preostane mi nič drugega…tewe so imele premehak podplat…nike pa res niso bile kos mojemu izzivu…zato obstajajo pohodni čevlji! Sama sreča, da je bila trgovina kot naročena zame, kjer je delal res prijazen tip in ne moreš verjeti, obvladal je angleščino. Jao kaj mi je ponudil…na pogled niti malo privlačni, vendar občutek na nogi…TO JE TO! Noga mi je začela otekati, ampak Mateja pravi, da moram preko bolečine. NO, PO TO SEM PRIŠLA!
Hvala Mateja, hvaležna sem zate, da si me na pravi način znala dvigniti in vliti upanje. Kaj čemo, nov dan, novih 25 km za nama. Saj ne vem, kako naj napišem – PONOSNA NASE! Kljub otečeni nogi, bolečini, ki se je pošteno začela stopnjevati…sva prispeli na dnevno zastavljeni cilj. Enostavno najtežje je bilo zgodaj zjutraj, ko sva vstali in sem si najprej morala namazati nogo ter jo poviti in tisti prvi kilometri…Bogu hvala za polarko, ki mi je štela kilometre in me držala po konci z mislijo, da sva z vsakim korakom bliže cilju. Ampak vsak dan posebej, sem po pešačenju uživala v hvaležnosti, ki me je preplavljala ob zagonu za naprej in vizijah, ki so se vrtele ena za drugo.
Ne moreš verjeti…bolečina pojenja, prišla je driska! Jupiiii!! Prijazna gospa iz alberga, kjer sva bili nastanjeni, mi je ponudila majhno rdečo kapsulo…pravi, da izredno hitro pomaga. Res je pomagala in naslednji dan naju je čakal 300m visok hrib, dvig in spust…26 km, na zadnjih 6 je bilo zagotovo 45 stopinj na soncu!!!! NENORMALNO, ko tako boli, da dobiš polet naprej, da ne čutiš več ničesar…! Moja senzibilnost je bila na vrhuncu…hodila sem kot robot in v glavi se je vrtela molitev v eno…pet do sedem ur na dan! V celem življenju nisem toliko premolila kot na tej poti….hvala bogu, sva z Matejo tudi veliko klepetali o življenju nasploh; ampak pride trenutek, ko ti enostavno zmanjka ali enostavno potrebuješ mir…miren, izredno močan občutek žalosti, empatije, hvaležnosti se mi je prepletal na vrhu majhnega hribčka, kjer je stal velik križ…fotografije, sporočila…ki jih ljudje odlagajo…so govorile zgodbe in solze, kar niso nehale teči.
Četrti dan…sedim v prekrasni vasici, španska starejša ženica klepeta z menoj in kjub temu, da ne poznam jezika, mi uspe razbrati, kaj mi želi povedati…za razliko od Leona, so ljudje zeloo prijazni. Noč ni bila kaj prida. V sosednji postelji je oseba prebudila nekatere speče spomine…življenje nam na pot prinese vse, kar moramo predelati…ničemur ne moremo uiti ali se pred čim skriti. PREDELATI! Kaj spoznavam? Hvaležna bogu, da mi je namenil tako skrbnega in ljubečega moža, kateri mi stoji ob strani in skrbi za najina sinova. To so neprecenljivi občutki….da razume, da je moja pot nekoliko drugačna, pa vendar še vedno v vodstvu ljubezni in spoštovanja. Človek enostavno mora poskusiti Camino. Ko veš, da MORAŠ, enostavno ZMOREŠ! Hvaležna za sotrpinko Matejo in vse dušice, ki mi nudijo podporo. Vsak dan znova se polnim s hvaležnosto in jo tudi močno občutim. Na poti sva iskali pozitivne stvari in če je bil teren težak, sva opazili (če sva imeli srečo) da pa vsaj toplo ni preveč. Ta pot vsekakor ni za vsakogar in opisati jo z besedami precej težko…lahko jo približam z besedo in fotografijami, vendar občutiiti jo mora vsak sam.
Po predhodnem dnevu, sva prehodili nekoliko manj, samo 20 km in ob 11.30 uri že poskrbeli za prenočitev; si oprali tistih 5 cunjic (sploh ne vem, kako je lahko nahrbtnik tako težak – aaaa čokoladke ;)). Kako svobodno se človek počuti v družbi ljudi, ki nas nekako družijo podobne, če ne iste želje.
Bolečine…tudi te bodo izginile, a ostali bodo neprecenljivi spomini.
V nov dan sem se prebudila z grenkim priokusom. Imela sem more…o službi. Da se razumemo, svoje poslanstvo iz srca rada opravljam in zame jabolko spora nikoli niso in ne bodo otroci ali starši. Kar me preganja že nekaj let je seveda sistem, ter sami odnosi na delovnem mestu ( hvala bogu za tistih par izjemic, ki jih neizmerno cenim, saj so mi pomagale obdržati glavo nad vodo). Saj vemo, kaj vse lahko človek doživi kjer je skoncentriranih sedemdeset babnic na kupu…ja in še kako se strinjam z rekom: “Kaj hudič ne zmore, ženska zmore!”
Kakorkoli, hvaležna sem vsaki dušici posebej, katera me je s svojo “žlehtnobo” vedno znova potisnila in premaknila naprej. Prej tega nisem razumela, kar sploh ne preseneča, bilo je preboleče! Danes…HVALA VSAKEMU POSEBEJ! Niste me uspeli zlomiti, danes sem zmagovalka in povezana v viru, v zaupanju sledim sama sebi…vem, kam pelje moja pot in vem, da že pobiram sadove svojega truda, poštenega delovanja in vem, da sledi….! Molim in še bom molila za vsakega posebej, da enkrat zagleda tisto luč…LJUBEZEN in da bo dojel, da smo tukaj z namenom delovati v ljubezni, ki prinaša najlepše darove.
Z blagoslovom se bom vrnila domov…v varno zavetje in čisto ljubezen mojih fantov. Ja, res je…OBSTAJA! Tudi to se da prislužiti z iskrenostjo, spoštovanjem in ljubeznijo. To kar daješ, to se zagotovo povrne. Brez pričakovanj je svet lepši, toplejši in enostavno LEP! Ne, ta pot ni za norce, ta pot je za izbrane, pogumne ljudi, ki se želijo dotakniti svoje globine; odpreti srce in se rešiti nevlake, ki si je pridobimo do svojega sedmega leta starosti. Da dragi starši, bodoči starši…mi smo odgovorni za to, v kar bo odrasel naš otrok in mi določamo travme naših otrok…ni izgovorov, pa če vam je prav ali ne…ni iskanja krivcev, le delo na sebi!
No, kje sem že ostala? Torej…ta dan sva prelazili hrib višine 600 m…naredili 25 km in prispeli v vas…bogu iza nogu, če me razumete. Ampak vse ima svoj čar in tudi tukaj ni bilo slabo. Hvaležni, da imava streho nad glavo in poln trebušček (vsaj enkrat dnevno)…in spet ponosna nase, da sem klljub bolečini uspela prehoditi začrtano pot. Alein me nenehno vzpodbuja s svojimi sporočili in obvešča stanje doma. Čutim podporo in ljubezen, zato sem HVALEŽNA!
Peti dan, nooore bolečine in po 18 km, sem se zlomila! Enostavno je bolečina postala močnejša…pripravljalo se je k polni luni, hm?! Naključje?? Ne, v življenju ni naključij! Prosila sem za pomoč ženskice, za katere sploh ne morem opisati neizmerne hvaležnosti, da so del mojega življenja. Najprej mi je odpisala gurujka Jelena:
…Draga Rozi v podsvijesti imaš potrebu po dokazivanju, najviše samoj sebi..osvijesti to: oslobodi se!
…Fuck, se opravičujem ampak….JAAAA!
Nadja:
…spuščaš strahove, žalost…bodi hvaležna za vse, kar se it dogaja…oddelala boš ogromno.
Razumem, verjamem…upam! In nato še sporočilo Vesne, ki je prišlo zame:
…Nekoč je bila ograja, ki si jo želela preplezati, a ti oče ni dovolil…znašla si se pred enakim izzivom…ograjo…očeta ni zraven, lahko skačeš…divje plešeš, noriš, počneš neumnosti…resnost ne paše tja…na duhovno si šla po blagoslov svojega notranjega otroka…nazaj boš prišla ozdravljena…v kateremkoli smislu…poslala sem ti blagoslov in vedno deluje…pot bo takšna, kot si jo izbrala, imaš katalog v svojih rokah, sprejmi vse…bolečina je del življenja, toda ozavesti, da je ne potrebuješ več!
To sporočilo me je sesulo! Še kako živo se spomnim trenutka, ko sem nato pod tušem blažila bolečino z ledeno vodo in hlipala neizmerno, zame tujo bolečino. Bila je drugačna, kot sem je vajena. Prihajala je….iz nezavednega, globoko pozabljenega. Hlipala sem v brisačo in prosila ter molila boga. Mateja je opazila črn križ pod ramenom desne roke. Noro…ne, ni bila modrica…bil je črn križ!
Res je, nikomur se ne rabim dokazovati, še najmanj pa sebi!…in oče…rada te imam…vem, da nisi znal drugače in HVALEŽNA te sprejemam globoko v srcu točno takšnega kot si…oba…tudi mamo…vzgojila sta me v ljubečo osebo, ki se zaveda sebe in ljudi okrog sebe. Nekje sem prebrala…duhovnost ne pomeni stremenja za jasnovidnostjo ali nadnaravnimi sposobnostmi…DUHOVNOST POMENI ŽIVETI V LJUBEZNI, ČUTITI LJUBEZEN IN JO DAJATI!
In spet sem zašla…sledila sem napotkom dragih oseb in drugi dan…sem se prebudila BREZ BOLEČINE vendar z mentruacijo…ČUDEŽ!!!
“ Vidiš, super! Uravnovesila si obe energiji – moški in ženski princip in spustila preteklost…si točno to, kar moraš biti. Res ni več potrebe po dokazovanju. Čudovita si, čudovito Bitje Svetlobe! Topel objem! Bodi ponosna nase! …Sporočilo Nadje.
Tako so minevali dnevi in končno tisto zadnje jutro po katerem sva vedeli, da se z zadnjimi 25 km najina dogodivščina konča. Prispeli sva do katedrale Camino de Compostela…..JUPIIIIIIIIIIIIIIII…..za seboj imava prehojene cca. 250 km in ja PONOSNI! Občutki so neopisljiva mešanica….ne da se opisati. Ko pogledam nazaj na nekatere situacije sploh ne dojamem, od kje moč moje vzdržljivosti! …vem, splačalo se je…
S svojo družino sem se po svojem podvigu napotila na raziskovanje Z Italije ( in imela idejo da bomo z avtodomom bolj na izzi…no, mi ne!)…obiskali smo med drugim tudi mesto Assisi, mesto, kjer je bil prepeljan na svojo poslednjo željo Ašiški!
v življenju ni naključij, samo načrt – božji načrt!
Zame je to človek vreden občudovanja in ja, sledil je besedi boga…za razliko od…..no, to je pa že tema, na katero se bi dalo marsikaj napisati!…
” Gospod, daj mi Vedrost, da sprejmem stvari, ki jih ne morem spremeniti. Pogum, da spremenim stvari, ki jih lahko, in Modrost, da prepoznam razliko. ” Ašiški
Se tudi tebi tako zdi, ali so danes vrednote in delavnost vse prej, kot adut v tvojem rokavu? Kaj se dogaja, če ne želiš “tuliti z volkovi”?
Pred kratkim sem prebirala knjigo E. Fromma, The Heart of Man, ki me je tako kot večina njih povsem prevzela. Ljudje smo po naravi radi ovce, ki slepo sledimo nekomu, ki nam zna tako ali drugače pihniti na dušo in reči prave besede v pravem trenutku. Po navadi so to narcisoidni individumi, ki manipuliraj
o s človekom, da bi dosegli tisti svoj prav in sebe povzdignili nad množico. Eden dobrih primerov je bil Hitler, ki je zaradi stremenja po pomembnosti dal napasti svoje ljudi v imenu sovražnika, da je umetno dokazal svoj prav. Tako nekako delujejo vse skupine, ki sledijo svoji filozofiji, kot so polično, narodnostno, rasno ali versko usmerjeni ljudje.
Sledenje ni v službi življenja, je patološki nadomestek za življenje, je kazalec pohabljenosti in praznine v življenju. Vendar ljudje v sistemu, ki nam vlada ne potrebujemo veliko, da se odločimo za pohlevno sledenje. Vsi se prav dobro zavedamo, kam pelje ta vlak in da jim je do nas, bore malo. Zanimivo je to, da nekdo samo deluje ali pa uničuje in tisti nekdo, ki ne more ustvarjati, želi uničevati!
Ponavadi se v določenih obdobjih najde kdo, ki ne želi slediti in dela majhne, skoraj nevidne premike v kolesju časa. To je naloga, ki bi se je morali pogosteje posluževati in dokončno premagati željo in stremenje po materializmu in napačno zastaljenih prioritet v življenju. Res je, da je to naloga, ki jo popolnoma začutiš in se ji predaš, ne glede na ceno, ki jo posledično plačuješ. Torej to je delo na dolgi rok, brez takojšnega plačila, vendar pa je njegov pomen opevan po preteku veliko let, mogoče stoletij.
Če bi želeli globalno”rešiti” ta problem ali ga vsaj omiliti moramo v sistem začeti vračati ali privzgajati HUMANOST, ČLOVEČNOST. Posameznik bi moral čutiti pripadnost svetu in ne le določeni državi, religiji…in v vzgojnem sistemu je potrebno poudarjati napredek človeštva, namesto napredek posameznega ljudstva.
NAUK BUDE pravi tako; ČLOVEK SE LAHKO TRPLJENJA REŠI LE, ČE SE PREBUDI IZ SVOJIH UTVAR IN SE ZAVE STVARNOSTI; stvarnosti bolezni, stvarnosti starosti in smrti, ter DA NE BO NIKOLI MOGEL DOSEČI CILJEV SVOJEGA POHLEPA! V krščanstvu je ta del izražen z besedami ” LJUBI SVOJEGA BLIŽNJEGA;KOT SAMEGA SEBE”. Človek, ki vse to zmore, je prebujen človek…pripravljen za vlogo “volka”, ki bi s spoštovanjem do ljudi in poštenimi odločitvami, delal dobro celotnemu planetu.
Do takrat pa je na nas ali bomo slepo sledili sistemu, se mu uprli ali pa izstopili in šli svojo pot. Brez skrbi še vsako dobro delo je bilo in bo poplačano…..le zaupati je potrebno, saj ima vesolje za vsakega NAJBOLJŠI MOŽNI NAČRT!
This website uses cookies to improve your experience while you navigate through the website. Out of these cookies, the cookies that are categorized as necessary are stored on your browser as they are as essential for the working of basic functionalities of the website. We also use third-party cookies that help us analyze and understand how you use this website. These cookies will be stored in your browser only with your consent. You also have the option to opt-out of these cookies. But opting out of some of these cookies may have an effect on your browsing experience.
Necessary cookies are absolutely essential for the website to function properly. This category only includes cookies that ensures basic functionalities and security features of the website. These cookies do not store any personal information.
