…tako radi sodimo kaj je dobro, kaj slabo – kdo je dober, kdo slab…pa vendar vsi gledamo skozi prizmo lastne Bolečine.
Za Njega smo vsi popolni in ja obstaja tudi temna stran, slaba dejanja ljudi, kajti tja kjer ni Zaupanja v Ljubezen…se prikrade “zlo”.
Ni potrebno soditi, vsi nosimo posledice svojih dejanj v sebi sami in nihče ne ostane

“nekaznovan”…lahko pa ODPUSTIMO tako, da začnemo…pri  Sebi!
Človek s težo na sebi ni zmožen občutiti Bistva Obstoja in Popolnosti…ni zmožen začutiti Ljubezni ki prežema njegovo  Bit, ker je njegov focus tam, kjer je ostala njegova energija – v trenutku, ko je bil prizadet. Odloči se nositi zamere in  obstane…z veliko težo  žalosti, jeze in obsojanja.
Tako kaže odnos do drugih samo in izključno z odnosom do sebe. Živeti v preteklosti, se prepustiti bolečini, da te razjeda, se ne sprejeti, se kriviti…s tem širimo prepad, ki nastaja ali je nastal med Nami in Ljubeznijo.
Ko si jezen…ne vidiš Ljubezni.
Ko si žalosten…ne vidiš Ljubezni.
Ko obsojaš…ne vidiš Ljubezni.
Samo z iskrenostjo do Sebe, do Življenja veš, da smo samo ljudje, ki se skozi izkušnje učimo lekcij. Eni potrebujemo takšne drugi drugačne…prav vsi, pa hrepenimo po Ljubezni.
Ko bomo naslednjič pokazali s prstom na nekoga, že veliko naredimo s tem, da spregledamo…in zaznamo dogajanje iz jedra lastne bolečine…zato…za dvig zavesti pripomore opazovanje nasprotja, ki nas konec koncev pripelje do zavestnega spoznanja kateregakoli dejanskega stanja. Na primer če ne bi spoznali toplote, ne bi vedeli kaj je hlad.
Le RESNICA je pravi odrešitelj IN vse, kar je izpolnilo svoj namen, samo po sebi IZGINE.
Kdor želi odkriti Namen svojega Obstoja, se poda na pot raziskovanja…kdor se omejuje v svojem Razumu, pa bo ostal večni Zapornik – SAMEGA SEBE!… v zaupanju v čisto Duhovno povezanost vsega dogajanja, lahko samo uvidimo, da ima vse, kar se nam zgodi svoj smisel in namen ter nam pomaga pri našemu Napredovanju.