RAZGALJENA (2. del)

RAZGALJENA (2. del)

Nova zgodba, novi izzivi, nova poznanstva ter neprecenljive izkušnje. V zadnjem desetletju sva realizirala svoje sanje in postavila hiško (no, jaz ji rečem kučara – sanjsko “prevelika”). V tem času sem začela in končala študij (izpiti v prvem roku, poprečje 9,3…vpisovala sem se pa 6. let…zakaj že?…aja, vesolje in njegova lekcija).

…zdaj sem TUKAJ! V vsakodnevnem viharju svojih misli, doživjanj…sprememb. Predvsem čutenje ljudi in njihovo delovanje…moja naloga tega življenja so prav odnosi. Da, odnosi. Glede na astrološko karto ( hvala Nadja ) ki mi  je dala odgovore na kar nekaj neprespanih noči, se vse odvija po vesoljnem “načrtu”. Moram priznati, da sem dolgo trpela zaradi nerazumevanja reakcij ljudi  v določenih situacijah, dokler nisem razčistila s seboj in sprejela dejstvo, da imamo svobodno voljo ( vedno ni razumevanja, priznam…ampak  zaenkrat sem še vedno samo človek). Kar pomeni, da sami odločamo ali bomo sledili luči ali bomo svoj vlak peljali v prepad. Najtežje je v življenju prevzeti odgovornost za svoje delovanje, namesto prevzemanja vloge žrtve – čeprav nemalokrat slišim, ja, tebi je lahko…poglej kaj vse imaš! A res?! A meni je bilo pa vse podarjeno?!…razen trme in vztrajnosti ( genskega porekla ) je moje življenje plod zaupanja vase ( v moža ) in trdega dela. Pomembno je, da imaš jasno vizijo in da od nje ne odstopaš, kar pomeni, da ti da vsaka zavrnitev še večji zagon. Razlika med uspešnim človekom in nekom, ki se mu zdi življenje krivično je prav v tem, da se prvi ne sprijazni s porazom, čeprav ga doživlja, ve, da obstaja rešitev in med drugim, ki se sprijazni s prvim porazom ter se mu preda z mislijo…potem mi že ni usojeno. Popolnoma se predati svoji viziji  in zaupati vase…to je recept.

…in spet sem skrenila od bistva naslova ( to branje ni za nekoga, ki ima slabe živce )…živeti resnično ni lahko, pa naj reče kdo kar hoče. Preden prideš do tega, da si na tej ljubi zemlji narediš svoj raj, mine kar nekaj let (seveda obstajajo izjeme, ki jim kar malo zavidam). Pot, ki sem si jo izbrala, ni lahka (vsak dan znova se zavem)…tako, kot večini od  vas. Pišem izključno to, kar sem doživela ali preprosto doživljam. Eno takšnih spoznanj je tudi ta, da ni univerzalnega recepta in v navalu ponudb takšnih in drugačnih “razsvetljenih ljudi”, ki ti obljubljajo, da boš bliže temu raju, je kar nekaj njih, ki ( verjetno bolj nezavedno kot zavedno ) izkoriščajo ranljivost ljudi v stiski.  Žal ali pa na njihovo srečo ( karmično pa zagotovo – nesrečo ) znajo s svojim šarmom prepričati ljudi v svoje “nadnaravne sposobnosti”… na koncu pa spoznaš, da razen tega, da si par eurov lažji…si še v večjem dreku! Tukaj  bom zopet citirala mojega učitelja Ogorevca : ” Tudi takšni morajo biti. To je enostavno davek na bedake! “… Kdo je tukaj bedak? … Aja, jaz, se razume. Prav ima , ker enostavno moramo dobiti določenih izkušenje, da postanemo to, kar nam je namenjeno biti. Pa vendar ljudje svojo zmoto težko priznamo. Vsi pa zelo dobro vemo ali smo iskreni ali pač ne…in lagati ljudem je eno, sebi pa nekaj drugega. Pred seboj bežati – tvoja izbira, tvoja poguba!

No…in zakaj sem sploh pristala na poti samoraziskovanja? Kot sem zapisala v  prvem delu, da imam občutek, ko da sem nekako padla v primarno družino…tako je bilo tudi z občutkom sprejemanja sebe. Od nekdaj nesrečna v svojem telesu ( freckles ), krivila vse okrog sebe, gojila jezo, se smilila sebi….hvala bogu, da je kar nekaj že za menoj. Za to, da sem danes tukaj takšna kot sem, nosi veliko zaslugo mož, ki je vedno brezmejno verjel vame in me vzpodbujel na moji poti (brez skrbi, velikokrat to sliši). Lahko bi rekla, da je moj najboljši prijatelj, saj ni teme, katere se ne bi skupaj lotila in obdelala. Iskrenost in spoštovanje…spoštovanje in iskrenost. Vem, da karkoli nama  življenje postavlja na pot, rešujeva v naše dobro; v dobro najinih sinov… bistvo igre vesolje. In hvaležnost, ki se čuti, kadar si brezpogojno sprejet in upoštevan…neprecenljivo ♥.

Pa vendar:

So poti, ki so določene in jih moraš prehoditi. Kaj se zgodi, ko prideš na razpotje? In če cilj ni ravno blizu obema? Kaj če nekje na sredi poti dobiš občutek, da pa moraš levo in ne desno, tako, kot nekdo, ki si ga ljubil vrsto let?  Kako vedeti, da ta pot, ki jo izbiraš ni slepa ulica? Kako zaupati vesolju v tej meri, da zapustiš varno zavetje? Ali je to sapica, katera bo odstranila prah z ogledala, da bo sposobnost odsevanja ponovno vzpostavljena?

V orkanu vprašanj in občutkov … v objemu toplote in pogledu na romantično zasneževanje bližnje okolice … prepuščam vesolju svojo pot ter zaupam v najvišje dobro … VSE JE (in bo) TAKO, KOT MORA BITI! 

Nisi edin-i/a…

 ” Bog te obrača od enega k drugemu občutku in te uči skozi nasprotja, tako da imaš dve krili, da z njima letiš, ne le eno.”   

                                                                                                                                                    (  Rumi )

RAZGALJENA

RAZGALJENA

Vsak dan znova me opomni življenje kako enkratni in neponovljivi smo. Žal, so med nami tudi ljudje, ki svojo eksistenco kažejo skozi debelo odejo “EGA” in njihova enkratnost ne more doživeti svojega bistva. Ja, tudi jaz sem bila med njimi in ja še vedno doživim kak padec. Čeprav sem v sebi začela intenzivno čutiti božanskost, kar pa se ne more (ne želi) enačiti s svetostjo.

Moja zgodba se rodi nekega pomladnega večera leta 1979, ko sem  v tej fizični podobi nekomu polepšala in obogatila ( seveda tudi kdaj pa kdaj zakomplicirala ) naslednjih par let. Rodila sem se v družino mame iz strogo krščanske družine in očeta, ki je moral svoje starše vikati (in jih še danes). Pred menoj jima je pet let delala družbo moja sestra, ki pa je pravo nasprotje mene same. Od kar pomnim sem vedno imela občutek, kot da sem nekako padla vanjo…brez svoje volje z nenehnim nasprotovanjem vsemu, kar so mi želeli privzgojiti. UPORNICA. Ja, to je najboljši približek temu, kar bi opisala kot delček, ki nosi velik pomen moji eksistenci. Od nekdaj je upor vodilna energija, ki mi sporoča, da je v meni zastavljena pot, kateri moram slediti brez podrejanja družbi samo zato, da bi bila sprejeta. Tukaj nastopi mantra enega mojih velikih učiteljev M. Ogorevca – FUCK OFF!! Ampak vse bi bilo precej bolj enostavno, če se za svoj obstoj v meni ne bi borila povsem drugačna energija kot je globoko vkoreninjena MORALA. In sedaj se človek verjetno sprašuje…ja kaj je pa s tem narobe?! Joj dragi moj, ko bi ti lahko odstopila par uric doživljanja bitk, ki se bijejo v meni. (Res je v življenju vse dualno, kar pomeni, da mislimo, da obstaja samo desno in levo, a če prisluhnemu SEBI, zaupamo v vesolje ta navidezno brezizhodna situacija počasi izgubi svoj pomen – tako pravijo in jaz jim želim verjeti).

No pa da vam približam delček poti, ki je za menoj. Tako, kot sem že opisala je življenje v moji primarni družini obrodilo veliko sadov predvsem skozi upor. Velik pomen nosi predvsem otroštvo, ki sem ga večino časa  preživljala v naravi in v družbi domačih živali. Njihova bližina in toplina, ter brezpogojna ljubezen so zame bile terapevtskega pomena. Bile so edine, ki so me sprejemale točno takšno, kot sem bila. Bila sem energična, radovedna, precej sramežljiva, nesamozavestna deklica, ki je vse to znala prezentirati kot dekle, ki ve kaj hoče. Svetu nikakor nisem želela pokazati svoje ranljivosti. Le tisti redki, ki so mi bili resnično blizu in za katere sem čutila, da so lahko del mene, so vedeli pravo resnico. Takrat v mojih očeh največji “sovražnik” oče je zame velika lekcija in danes zame blagoslov. Vsaka beseda, vsak gib, vse kar sem počela ni bilo v skladu z njegovimi pričakovanji. Da se razumemo, živeli smo skromno, z velikim pridihom krščanske vere (veš tisti občutek, da bog vse vidi in da ti daje črne pike in da so te črne pike vstopnica v pekel!) in nenehnim opozarjanjem kaj bodo pa sosedje rekli. Danes razumem svojega očeta. NI ZNAL DRUGAČE. Verjetno sta ravno njegova strogost in nerazumevanje moj blagoslov. Ampak takrat…si lahko predstavljate, so bili moji občutki tudi situaciji otroka brez življenjskih izkušenj temu primerni. Ja, čutila sem nemoč in sovraštvo.

Malo pred  devetnajstim letom, se je v mojem življenju pojavil nekdo, za katerega sem začutila (v prvem mesecu veze), da bo oče mojih otrok. In začela sem novo zgodbo. V katri, ki je bila dar mame in očima mojega izbranca, sva nekega dne skupaj s parimi plastičnimi vrečami oblačil, podarjeno tv mojih domačih in z neprijetno popotnico mojega očeta, zapustila svoj dom ter se odpravila v zame povsem tuj svet. Kljub občutku strahu pred neznanim, sem čutila nekakšno svobodo in odrešitev. Prvo leto, ki sva ga preživljala skupaj v najemu ni bilo ravno “rožnato” (spanje na tleh, ker na začetku ni bilo denarja za posteljo in pogosto je bil na jedilniku krompir ter solata, ki sva ju dobili pri mojih starših ). Moj je sicer imel priložnostno službo, meni pa je vesolje namenilo težjo pot. Tako sem v letu svoje prve (hvala bogu) tudi zadnje brezposelnosti opravila izobraževanje za samostojno podjetnico (po načrtovanju borze) in nato še za poslovno sekretarko (kjer so zatrjevali, da bomo dobili zaposlitev….FIGE). Medtem, ko je partner dobil zaposlitev za nedoločen dan, pa sem bila pripravljena  sprejeti kakršnokoli delo. In sem ga. V eni od picerij v Mariboru so mi ponudili delo kot čistilka in v bistvu odvisno od potrebe – deklico za vse. Seveda sem sprejela, kajti na vsak način sem želela svojo neodvisnost. Tisti čas me ni bilo sram, da sem čistila wc-je in še vse ostalo ter pomagala v kuhinji in za šankom, saj so bili odnosi resnično pristni. Z veseljem sem odhajala na delo in iskala zaposlitev v svoji branži. Po kakšnih treh mesecih dela, sem bila sprejeta na delovno mesto prodajalke v trgovini s svetovno priznano znamko. Bilo je od danes na jutri in ponudila sem se, da bom pomagala v lokalu, dokler ne najdejo nove pomoči. Mesec dni sem delala v lokalu in v trgovini.

Spomnim se, kako v bistvu težko je bilo samo delo prodajalke. Najprej se je bilo treba sprijazniti z dejstvom, da odnosi ne bodo kot tisti v prvi izkušnji, kajti tukaj je bila feminizirana struktura zaposlenih ( vsi vemo zakaj se gre, ne?!). Tako živo se spomninjam kako so prihajali tovornjaki šleparji z oblačili in pet žensk nas ga je raztovorilo ( 5 kg škatle smo morale nositi v drugo al tretje nadstropje, medtem ko nas je direktor z rokami v boku opazoval ). Kako “prijetno” je bilo v času razprodaj in inventur so spomini, ki niso najbolj prijetni, ampak so mi veliko dali. Medtem, ko me v trgovini prime, da bi kakšno prodajalko nadrla se spomnim, kaj morajo te ženske delati, ko jih ne vidimo. Da se razumemo, to ne pomeni, da pa sem pripravljena akomulirati kakšno odkrito nezadovoljstvo. Sama sem mnenja, da ko opravljaš neko delo, moraš na svoje osebne probleme pozabiti in delovati strokovno. Res je. Nihče ni kriv za to kar se ti dogaja v življenju, še najmanj pa naključni ljudje, ki jih srečamo tako na delu kot kjerkoli drugje. 

Po treh letih se je direktor odločil, da me da za poslovodjo v trgovini, ki jo je na Ptuju prevzel. Razkazal mi je trgovino in jo prepustil tako meni kot drugim delavcem, ki so trgovino renovirali. Ko je bila prodajalna obnovljena, je bilo potrebno sortirati oblačila po določenih pravilih, ki so veljala samo za dotično znamko, ki smo jo prodajali. ” Pridem 10 min pred odprtjem. Glejte, da bo vse tako kot mora biti!” je bil stavek, ki ga je izrekel. Zame, ki enostavno stremim v življenju k popolnosti, je to predstavljalo velik stres in težo. Ampak….Roziki vedno uspe!

Tako sem delala in vseeno spoznala, da to ni delo, ki si ga želim opravljati celo življenje, zato sem se odločila za prekvalifikacijo za vzgojiteljico. Takrat sem tudi zanosila po letu in pol “truda”, kar je bil večji razlog za mojo odločitev. Sem že povedala, da me življenje uči strpnosti? Ja, res je…vesolje že ve. Tako sem se vozila iz Ruš na Ptuj v službo in od tam v Ljutomer v šolo , trebušček pa je rasel. Skupaj z možem (aja, vmes sva se tudi poročila) sva se odločila, da ostanem doma in se posvetim otroku. Bila sem prepričana, da bom vsaj tri leta brez dela, ko sem bila poklicana na prvi razgovor za službo v vrtcu. Sine je bil star 14 mesecev, ko sem nastopila z delavnim mestom pomočnice vzgojiteljice. Presenečenje še celo za   takratno ravnateljico, ko je zagledala dekle v vojaških hlačah, ruto na glavi in z razgaljenim popkom. Ja, še danes ( je že v pokoju ) vsem pove zgodbo o tem dekletu in občutku, da mi mora dati priložnost. In tako se je začela pisati nova zgodba mojega življenja….( se nadaljuje )