ŽIVI IN PUSTI ŽIVETI – MEDTEM PA BODI LJUBEZEN!

ŽIVI IN PUSTI ŽIVETI – MEDTEM PA BODI LJUBEZEN!

Nemir…občutki nemoči…tesnoba…žalost…kaos. 
Vsi ti občutki in še kakšen bi se našel, ko doživimo nekaj, kar zamaje naš svet in nas začne metati iz cone udobja.
Na potovanju skozi življenje, začnemo poslušati glasove okoli sebe in s tem si odvzamemo lastno moč vodenja. Ne znamo več slišati ali prisluhniti sebi.
Um neprestano premleva in povzroča strah, in če ta strah odrivamo s silo, se lahko ujamemo v strah pred strahom in s tem izgubimo nadzor. Strah se zaradi našega fokusa nanj,  veča in širi.
Potrebno se je ustaviti, dopustiti, da je strah prisoten ne pa , da nam vlada. Velikokrat nam zmedo lahko povzroča tudi preveč znanja, informacij. Potem je priporočljivo narediti informacijski post, kar pomeni, da vsaj dan ali dva (priporočljivo čimdlje) ne vnašamo dodatnih oz. novih informacij iz zunanjega sveta. Samo tako razbremenimo svoj um in prisluhnemo sistemu notranjega vodstva, ki nas nagovarja.

Kako pa se sploh odločati v določeni situaciji, ki nam predstavlja pomembno odločitev?
Zamisliti bi si morali najmanj dva možna scenarija. Ob zamišljanju moramo biti pozorni na svoje občutke, kajti le-ti nam pomagajo k spoznavanju sebe in pravilni odločitvi oz. k stiku s samim seboj. Tisti scenarij, ob katerem začutimo radost, hrepenenje; za tistega se je potrebno odločiti.

Najpogosteje izhajajo težave prav iz tega, ko želimo ugajati drugim in pozabimo nase.
Izbirajte prijatelje oz. ljudi okrog sebe, kateri vam prisluhnejo in spoštujejo vaše odločitve. Lahko vam svetujejo, pa vendar tudi brez težav sprejmejo dejstvo, da je na koncu odločitev le vaša in ne glede na izzid, stopijo vam ob bok.
Če tega ne zmorejo, se je bolje umakniti, da v vas ne vzbujajo dodatnega dvoma ali strahu.

Karkoli počnemo v življenju, počnemo s stališča omejenosti. Naša dejanja izhajajo iz naše lastne bolečine, strahov, nevednosti in pomanjkanja zavedanja.
Moramo se zavedati, da vse kar smo storili ali še bomo storili v trenutku, je najboljše s tistim, kar pač znamo in vemo v danem času.
Zavedati se moramo, da škodujemo le tedaj, ko resnično verjamemo – s stališča našega omejenega gledišča, kaj je prav in kaj narobe in da nimamo druge izbire.

Dvigniti moramo svojo zavest do točke, kjer ne prevlada dualizem, ampak ga sprejmemo kot nekaj najbolj normalnega. Se dvignemo nad težavo in brez sodbe dejujemo. Zato tudi takrat, ko nas nekdo prosi za mnenje, ga podamo in ne vsiljujemo. Mi dejansko ne vemo, zakaj nekdo potrebuje prav to situacijo, ki se mu dogaja.

Kako je razmišljanje ljudi omejeno z lastno bolečino pa smo lahko priča dan za dnem. Radovedno poizvedovanje o življenju posameznika kaže na to, da se človek ni pripravljen soočiti sam s seboj in se poglobiti v zastavljeno vprašanje lastnega obstoja. S tem dela slabo sebi tako kot drugim, ko z lastno sodbo širi svojo resnico (za drugega neresnico) in poskuša svojo vrednost dvigiti na podlagi klevetanja. 

Zavedati bi se morali, da je vsaka težava za tistega, kateri se sreča z njo, njegov največji izziv, hkrati pa tudi vir velike bolečine.

Kaj pa počnemo mi človečki? Ko se o nekomu govori, je potrebno poskrbeti za to, da to izve čimveč ljudi in ponavadi so te zgodbe polne neresničnih dejstev. Tako se zavestno ali tudi ne, dodatno nalaga breme človeku, ki se je znašel v težavah in trpi.
Zato vedno, ko boste slišali razpredanje o življenju nekoga, dobro premislite ali boste poskrbeli oz. pripomogli k širjenju bolečine, ali pa boste dotičnežu odprli oči s vprašanjem “KAKO BI SE POČUTIL, ČE BI BILA TO TVOJA ZGODBA?”

Vsi smo eno, vsi hrepenimo po ljubezni…zato se v takšnih zgodbah raje odločite za ljubezen in ustavite trpljenje.

Če izključimo prezir v danih situacijah, v širšem stanju čutimo popolno razumevanje in sočutje. Čutili bi empatijo do bolečine, ki je določeno osebo pripravila do sprejete odločitve za določeno pot.
Ljudje ponavadi prizadenemo druge zaradi nevednosti, bolečine ali pa nepovezanosti s svojo resnično bitjo s posledično nezmožnostjo čustvovanja.

Spoznati bi morali, da najpogosteje obsojanje pri drugih (in obratno) ima opraviti z neozdravljivimi deli osebe, ki obsoja. Obrniti se moramo vase in poiskati vzrok aktiviranih čustev ob določeni zgodbi. Občutki so tisti, ki nas bodo pripeljali do željenega…notranjega miru ali ljubezni do sebe.

Bodimo iskreni – kako se počutimo, ko naredimo nekaj, kar tretiramo kot napaka?! Ali potrebujemo takrat dodatno obsojanje in težo? ali potrebujemo razumevanje in ljubezen?

Zato…kot sem že neštetokrat napisala
ŽIVI IN PUSTI ŽIVETI – MEDTEM PA BODI LJUBEZEN!