…In prišel je ta dan!!…Večer pred odhodom, tisti znani glas, ki mi je prigovarjal in trkal po vesti PA KAJ TI JE TEGA TREBA ROSE??!!!!
…stiska v trebuhu, solze v očeh in borba zavednega in nezavednega v umu! Sploh si v danem trenutku nisem mogla predstavljati v kaj se podajam…brez razmišljanja sem enostavno izvedla ta manever, realizirala klic, ki je prihajal nekje globoko iz mene…in trenutki poslavljanja od mojih fantov – ni bilo kar tako…”Mami, pri srcu me stisne, če pomislim, da te ne bi bilo nazaj!” mi reče šestletnik. Ajojoooooj…vem, da lahko pride do tega (čeprav, še ni čas za moje “vnebovzetje”, saj imam še veliko za postoriti na tej preljubi zemljici)…pa moram otroku na primeren način razložiti ter ga potolažiti hkrati.
No, pa gremo! Realnost je presekala iluzijo, ko sem nase navlekla 12 kg težki nahrbtnik! Vau mačka, 300 km s to težo??!! Le kaj ti je bilo??!!
Po letu in štirih urah vožnje z letališča v mesto Leon v super udobnem, res udobnem avtobusu, so nama pred nosom zaprli turistične informacije! Seveda se prej s kolegico nisva trudili raziskovati, ker sva se odločili za raziskovanje na licu mesta…no, sedaj veva, da to ni bila najboljša ideja…karkoli je bilo napisano ali označeno je bilo seveda v španščini, mimoidoči angleščine niso poznali in za nameček sva v gostilni plačali juho iz buč 9 eur!!! …da, vem da se mi je to dogajalo zaradi moje nizke vibracije zato…moram nehati sem se odločila…no uspelo mi je šele po moževem vzpodbudnem sporočilu, ki ga enostavno moram deliti.
…Pikica…pa ti si vsega hudega navajena, kaj je to zate…pogumno naprej, pa ja ne boš obupala na prvi oviri…tvoji fantje smo s tabo!…Ja, that*s my man!…
Torej, čas odhoda – hoda je prišel. Ženska na turističnih informacijah nama je v polomljeni angleščini nekako razložila, kje začeti vendar potrebno je bilo še najti dotični trg in glede na njihove oznake…ni bilo lahko.
Pot je bila dokaj razgibana, v osnovi precej raven teren. Ob cesti sva bili v družbi angelov, glede na peresa, ki so naju spremljala. Moj levi kolčni predel (kjer sem imela počeno mišico pred dvema letoma) se je pošteno razbolel po 26,5 km! Pogrešam svojo družino, moje fante!…vzrok bolečine mi je znan, kako z njo opraviti, tudi…zato, sem se po nastanitvi v zasebnem albergu udobno zleknila v senčko na ležalnik in prisluhnila meditaciji iz Medjugorja, kjer nam je bila Marija kanalizirana skozi Vesno. Tam sem prejela odgovor na vprašanje okrog moje bolečine in skozi ponovno poslušanje sporočila, sem dokončno ozavestila problem.
Noč je bila primerna nastanitvi, lep družinski ambient…medkulturna družba in spanje…jaaaa…z vsako prespano nočjo, sem bližje cilju. Zbudilil sva se ob šesti uri; zajtrk in let*s go! Vau, kolčna bolečina je izginila!!!…nadaljujeva svojo pot in kar naenkrat začutim močno bolečino v predelu desnega podplata ( če je kdo imel že “trn” v peti, potem me bo vsaj približno razumel, kako se človek počuti z vsakim narejenim korakom!) NEEEE, res???!! A mora res nekaj boleti?! Končno prispeva do mesta, kjer sva nameravali na avtobus, saj nikakor po 20 km nisem mogla več naprej. Kjub temu, da je navedena vožnja z avtobusa tudi v tem mestu, mi gospa v albergu pove, da avtobusa zadnjih nekaj let v tem mestu ni bilo. Ja nič, Señora, can you call us Taxi?…Ok…to Astorga…Krasno, kaj naj rečem….super razočarana. Žal pa ne gre preko bolečine. Ja nič, potrebno bo kupiti novo obutev reče prijateljica Mateja. Seveda, da bo le bolje ne preostane mi nič drugega…tewe so imele premehak podplat…nike pa res niso bile kos mojemu izzivu…zato obstajajo pohodni čevlji! Sama sreča, da je bila trgovina kot naročena zame, kjer je delal res prijazen tip in ne moreš verjeti, obvladal je angleščino. Jao kaj mi je ponudil…na pogled niti malo privlačni, vendar občutek na nogi…TO JE TO! Noga mi je začela otekati, ampak Mateja pravi, da moram preko bolečine. NO, PO TO SEM PRIŠLA!
Hvala Mateja, hvaležna sem zate, da si me na pravi način znala dvigniti in vliti upanje. Kaj čemo, nov dan, novih 25 km za nama. Saj ne vem, kako naj napišem – PONOSNA NASE! Kljub otečeni nogi, bolečini, ki se je pošteno začela stopnjevati…sva prispeli na dnevno zastavljeni cilj. Enostavno najtežje je bilo zgodaj zjutraj, ko sva vstali in sem si najprej morala namazati nogo ter jo poviti in tisti prvi kilometri…Bogu hvala za polarko, ki mi je štela kilometre in me držala po konci z mislijo, da sva z vsakim korakom bliže cilju. Ampak vsak dan posebej, sem po pešačenju uživala v hvaležnosti, ki me je preplavljala ob zagonu za naprej in vizijah, ki so se vrtele ena za drugo.
Ne moreš verjeti…bolečina pojenja, prišla je driska! Jupiiii!! Prijazna gospa iz alberga, kjer sva bili nastanjeni, mi je ponudila majhno rdečo kapsulo…pravi, da izredno hitro pomaga. Res je pomagala in naslednji dan naju je čakal 300m visok hrib, dvig in spust…26 km, na zadnjih 6 je bilo zagotovo 45 stopinj na soncu!!!! NENORMALNO, ko tako boli, da dobiš polet naprej, da ne čutiš več ničesar…! Moja senzibilnost je bila na vrhuncu…hodila sem kot robot in v glavi se je vrtela molitev v eno…pet do sedem ur na dan! V celem življenju nisem toliko premolila kot na tej poti….hvala bogu, sva z Matejo tudi veliko klepetali o življenju nasploh; ampak pride trenutek, ko ti enostavno zmanjka ali enostavno potrebuješ mir…miren, izredno močan občutek žalosti, empatije, hvaležnosti se mi je prepletal na vrhu majhnega hribčka, kjer je stal velik križ…fotografije, sporočila…ki jih ljudje odlagajo…so govorile zgodbe in solze, kar niso nehale teči.
Četrti dan…sedim v prekrasni vasici, španska starejša ženica klepeta z menoj in kjub temu, da ne poznam jezika, mi uspe razbrati, kaj mi želi povedati…za razliko od Leona, so ljudje zeloo prijazni. Noč ni bila kaj prida. V sosednji postelji je oseba prebudila nekatere speče spomine…življenje nam na pot prinese vse, kar moramo predelati…ničemur ne moremo uiti ali se pred čim skriti. PREDELATI! Kaj spoznavam? Hvaležna bogu, da mi je namenil tako skrbnega in ljubečega moža, kateri mi stoji ob strani in skrbi za najina sinova. To so neprecenljivi občutki….da razume, da je moja pot nekoliko drugačna, pa vendar še vedno v vodstvu ljubezni in spoštovanja. Človek enostavno mora poskusiti Camino. Ko veš, da MORAŠ, enostavno ZMOREŠ! Hvaležna za sotrpinko Matejo in vse dušice, ki mi nudijo podporo. Vsak dan znova se polnim s hvaležnosto in jo tudi močno občutim. Na poti sva iskali pozitivne stvari in če je bil teren težak, sva opazili (če sva imeli srečo) da pa vsaj toplo ni preveč. Ta pot vsekakor ni za vsakogar in opisati jo z besedami precej težko…lahko jo približam z besedo in fotografijami, vendar občutiiti jo mora vsak sam.
Po predhodnem dnevu, sva prehodili nekoliko manj, samo 20 km in ob 11.30 uri že poskrbeli za prenočitev; si oprali tistih 5 cunjic (sploh ne vem, kako je lahko nahrbtnik tako težak – aaaa čokoladke ;)). Kako svobodno se človek počuti v družbi ljudi, ki nas nekako družijo podobne, če ne iste želje.
Bolečine…tudi te bodo izginile, a ostali bodo neprecenljivi spomini.
V nov dan sem se prebudila z grenkim priokusom. Imela sem more…o službi. Da se razumemo, svoje poslanstvo iz srca rada opravljam in zame jabolko spora nikoli niso in ne bodo otroci ali starši. Kar me preganja že nekaj let je seveda sistem, ter sami odnosi na delovnem mestu ( hvala bogu za tistih par izjemic, ki jih neizmerno cenim, saj so mi pomagale obdržati glavo nad vodo). Saj vemo, kaj vse lahko človek doživi kjer je skoncentriranih sedemdeset babnic na kupu…ja in še kako se strinjam z rekom: “Kaj hudič ne zmore, ženska zmore!”
Kakorkoli, hvaležna sem vsaki dušici posebej, katera me je s svojo “žlehtnobo” vedno znova potisnila in premaknila naprej. Prej tega nisem razumela, kar sploh ne preseneča, bilo je preboleče! Danes…HVALA VSAKEMU POSEBEJ! Niste me uspeli zlomiti, danes sem zmagovalka in povezana v viru, v zaupanju sledim sama sebi…vem, kam pelje moja pot in vem, da že pobiram sadove svojega truda, poštenega delovanja in vem, da sledi….! Molim in še bom molila za vsakega posebej, da enkrat zagleda tisto luč…LJUBEZEN in da bo dojel, da smo tukaj z namenom delovati v ljubezni, ki prinaša najlepše darove.
Z blagoslovom se bom vrnila domov…v varno zavetje in čisto ljubezen mojih fantov. Ja, res je…OBSTAJA! Tudi to se da prislužiti z iskrenostjo, spoštovanjem in ljubeznijo. To kar daješ, to se zagotovo povrne. Brez pričakovanj je svet lepši, toplejši in enostavno LEP! Ne, ta pot ni za norce, ta pot je za izbrane, pogumne ljudi, ki se želijo dotakniti svoje globine; odpreti srce in se rešiti nevlake, ki si je pridobimo do svojega sedmega leta starosti. Da dragi starši, bodoči starši…mi smo odgovorni za to, v kar bo odrasel naš otrok in mi določamo travme naših otrok…ni izgovorov, pa če vam je prav ali ne…ni iskanja krivcev, le delo na sebi!
No, kje sem že ostala? Torej…ta dan sva prelazili hrib višine 600 m…naredili 25 km in prispeli v vas…bogu iza nogu, če me razumete. Ampak vse ima svoj čar in tudi tukaj ni bilo slabo. Hvaležni, da imava streho nad glavo in poln trebušček (vsaj enkrat dnevno)…in spet ponosna nase, da sem klljub bolečini uspela prehoditi začrtano pot. Alein me nenehno vzpodbuja s svojimi sporočili in obvešča stanje doma. Čutim podporo in ljubezen, zato sem HVALEŽNA!
Peti dan, nooore bolečine in po 18 km, sem se zlomila! Enostavno je bolečina postala močnejša…pripravljalo se je k polni luni, hm?! Naključje?? Ne, v življenju ni naključij! Prosila sem za pomoč ženskice, za katere sploh ne morem opisati neizmerne hvaležnosti, da so del mojega življenja. Najprej mi je odpisala gurujka Jelena:
…Draga Rozi v podsvijesti imaš potrebu po dokazivanju, najviše samoj sebi..osvijesti to: oslobodi se!
…Fuck, se opravičujem ampak….JAAAA!
Nadja:
…spuščaš strahove, žalost…bodi hvaležna za vse, kar se it dogaja…oddelala boš ogromno.
Razumem, verjamem…upam! In nato še sporočilo Vesne, ki je prišlo zame:
…Nekoč je bila ograja, ki si jo želela preplezati, a ti oče ni dovolil…znašla si se pred enakim izzivom…ograjo…očeta ni zraven, lahko skačeš…divje plešeš, noriš, počneš neumnosti…resnost ne paše tja…na duhovno si šla po blagoslov svojega notranjega otroka…nazaj boš prišla ozdravljena…v kateremkoli smislu…poslala sem ti blagoslov in vedno deluje…pot bo takšna, kot si jo izbrala, imaš katalog v svojih rokah, sprejmi vse…bolečina je del življenja, toda ozavesti, da je ne potrebuješ več!
To sporočilo me je sesulo! Še kako živo se spomnim trenutka, ko sem nato pod tušem blažila bolečino z ledeno vodo in hlipala neizmerno, zame tujo bolečino. Bila je drugačna, kot sem je vajena. Prihajala je….iz nezavednega, globoko pozabljenega. Hlipala sem v brisačo in prosila ter molila boga. Mateja je opazila črn križ pod ramenom desne roke. Noro…ne, ni bila modrica…bil je črn križ!
Res je, nikomur se ne rabim dokazovati, še najmanj pa sebi!…in oče…rada te imam…vem, da nisi znal drugače in HVALEŽNA te sprejemam globoko v srcu točno takšnega kot si…oba…tudi mamo…vzgojila sta me v ljubečo osebo, ki se zaveda sebe in ljudi okrog sebe. Nekje sem prebrala…duhovnost ne pomeni stremenja za jasnovidnostjo ali nadnaravnimi sposobnostmi…DUHOVNOST POMENI ŽIVETI V LJUBEZNI, ČUTITI LJUBEZEN IN JO DAJATI!
In spet sem zašla…sledila sem napotkom dragih oseb in drugi dan…sem se prebudila BREZ BOLEČINE vendar z mentruacijo…ČUDEŽ!!!
“ Vidiš, super! Uravnovesila si obe energiji – moški in ženski princip in spustila preteklost…si točno to, kar moraš biti. Res ni več potrebe po dokazovanju. Čudovita si, čudovito Bitje Svetlobe! Topel objem! Bodi ponosna nase! …Sporočilo Nadje.
Tako so minevali dnevi in končno tisto zadnje jutro po katerem sva vedeli, da se z zadnjimi 25 km najina dogodivščina konča. Prispeli sva do katedrale Camino de Compostela…..JUPIIIIIIIIIIIIIIII…..za seboj imava prehojene cca. 250 km in ja PONOSNI! Občutki so neopisljiva mešanica….ne da se opisati. Ko pogledam nazaj na nekatere situacije sploh ne dojamem, od kje moč moje vzdržljivosti! …vem, splačalo se je…
S svojo družino sem se po svojem podvigu napotila na raziskovanje Z Italije ( in imela idejo da bomo z avtodomom bolj na izzi…no, mi ne!)…obiskali smo med drugim tudi mesto Assisi, mesto, kjer je bil prepeljan na svojo poslednjo željo Ašiški!
v življenju ni naključij, samo načrt – božji načrt!
Zame je to človek vreden občudovanja in ja, sledil je besedi boga…za razliko od…..no, to je pa že tema, na katero se bi dalo marsikaj napisati!…
” Gospod, daj mi Vedrost, da sprejmem stvari, ki jih ne morem spremeniti. Pogum, da spremenim stvari, ki jih lahko, in Modrost, da prepoznam razliko. ” Ašiški
Se tudi tebi tako zdi, ali so danes vrednote in delavnost vse prej, kot adut v tvojem rokavu? Kaj se dogaja, če ne želiš “tuliti z volkovi”?
Pred kratkim sem prebirala knjigo E. Fromma, The Heart of Man, ki me je tako kot večina njih povsem prevzela. Ljudje smo po naravi radi ovce, ki slepo sledimo nekomu, ki nam zna tako ali drugače pihniti na dušo in reči prave besede v pravem trenutku. Po navadi so to narcisoidni individumi, ki manipuliraj
o s človekom, da bi dosegli tisti svoj prav in sebe povzdignili nad množico. Eden dobrih primerov je bil Hitler, ki je zaradi stremenja po pomembnosti dal napasti svoje ljudi v imenu sovražnika, da je umetno dokazal svoj prav. Tako nekako delujejo vse skupine, ki sledijo svoji filozofiji, kot so polično, narodnostno, rasno ali versko usmerjeni ljudje.
Sledenje ni v službi življenja, je patološki nadomestek za življenje, je kazalec pohabljenosti in praznine v življenju. Vendar ljudje v sistemu, ki nam vlada ne potrebujemo veliko, da se odločimo za pohlevno sledenje. Vsi se prav dobro zavedamo, kam pelje ta vlak in da jim je do nas, bore malo. Zanimivo je to, da nekdo samo deluje ali pa uničuje in tisti nekdo, ki ne more ustvarjati, želi uničevati!
Ponavadi se v določenih obdobjih najde kdo, ki ne želi slediti in dela majhne, skoraj nevidne premike v kolesju časa. To je naloga, ki bi se je morali pogosteje posluževati in dokončno premagati željo in stremenje po materializmu in napačno zastaljenih prioritet v življenju. Res je, da je to naloga, ki jo popolnoma začutiš in se ji predaš, ne glede na ceno, ki jo posledično plačuješ. Torej to je delo na dolgi rok, brez takojšnega plačila, vendar pa je njegov pomen opevan po preteku veliko let, mogoče stoletij.
Če bi želeli globalno”rešiti” ta problem ali ga vsaj omiliti moramo v sistem začeti vračati ali privzgajati HUMANOST, ČLOVEČNOST. Posameznik bi moral čutiti pripadnost svetu in ne le določeni državi, religiji…in v vzgojnem sistemu je potrebno poudarjati napredek človeštva, namesto napredek posameznega ljudstva.
NAUK BUDE pravi tako; ČLOVEK SE LAHKO TRPLJENJA REŠI LE, ČE SE PREBUDI IZ SVOJIH UTVAR IN SE ZAVE STVARNOSTI; stvarnosti bolezni, stvarnosti starosti in smrti, ter DA NE BO NIKOLI MOGEL DOSEČI CILJEV SVOJEGA POHLEPA! V krščanstvu je ta del izražen z besedami ” LJUBI SVOJEGA BLIŽNJEGA;KOT SAMEGA SEBE”. Človek, ki vse to zmore, je prebujen človek…pripravljen za vlogo “volka”, ki bi s spoštovanjem do ljudi in poštenimi odločitvami, delal dobro celotnemu planetu.
Do takrat pa je na nas ali bomo slepo sledili sistemu, se mu uprli ali pa izstopili in šli svojo pot. Brez skrbi še vsako dobro delo je bilo in bo poplačano…..le zaupati je potrebno, saj ima vesolje za vsakega NAJBOLJŠI MOŽNI NAČRT!
“…zadnji kristjan je umrl na križu!” so besede, ki jih je izrekel Nietzsche. Saj ne vem, ali sem hvaležna za te besede, ki jih je nekdo izrekel, ker je prepoznal škodo, ki jo je naredil človeški um in se ne počutim več tako “osamljeno” v razmišljanju, ki ga imam…ali sem žalostna, ker resnično čutim težo izrečenega stavka.
Prav napačna razlaga božje besede in prirejanje resnice nas pelje v napačno smer. Razumem prihod Jezusa, ki se je zgodil zaradi napačne razlage božje besede. LJUBI SVOJEGA BLIŽNJEGA, KAKOR SAMEGA SEBE…Preprost stavek z močnim sporočilom in predvsem preprostim razumevanjem…ni možnosti manipuliranja ali razlage v korist svojemu egu. Nikjer nisem zasledila, da bi bile besede napisane v imenu ljubezni kakorkoli sovražno nastrojene proti nekumu, ki je za nas drugačen. Sveta jeza me popade, ko slišim kako neutrudno iščejo izgovore in razlage, ter primitivno širijo nestrpnost prav ljudje, ki so svoje živjenje namenili njemu…LJUBEZNI!
Se mi zdi, da je temeljno načelo se znebiti lastne kivde na ta način, da jo vidimo v nekom drugem in tako ne prepoznamo sovraštva do samega sebe! Naloga našega ega je prav v tem, da skuša opravičiti projekcijo naše krivde na druge. Svet in mi, ki smo del sveta opravičujemo svojo jezo; vsi imamo namreč potrebo po sovražniku. S tem, da svet delimo na dobro in zlo storimo zaradi naše velike potrebe po nekom, na kogar lahko projiciramo našo krivdo. Ljudje potrebujemo najmanj eno osebo, eno idejo ali skupino, ki jo lahko naredimo za grešnega kozla, saj mislimo, da bomo lahko ubežali lastni krivdi. To je izvor vseh predsodkov in vsakršne diskriminacije ( iz knjige Tečaj čudežev).
Sama sem bila vzgojena v krščanski veri z vsemi predsodki, ki si jih ljudje pod vodstvom duhovnika razlagajo, kar tako po domače. Že kot otrok sem morala vsako nedeljo k maši in nekih dejstev nisem mogla nikoli sprejeti. Kot uporna najstnica, so bili bulerji moja obvezna oprema in jeza očeta, češ kaj bodo rekli pa drugi, sem mu vedno znova govorila…” K maši grem zaradi Boga…in če je Bog , mu je pomembna vsebina mojega srca in ne obleka na meni!!” Seveda so bila oblačila in moj punkovski videz, trn v peti predvsem starejši populaciji, ki je mislila, da razume božjo besedo…pa vendar so si jo razlagali povsem po svoje…tako, kot to počne na žalost večina vernikov po vsem svetu. Prav v boju za pravice otrok, za katerimi se postavlja cerkev in manipulira z nevedneži, ki slepo verjamejo tem “poduhovljenim” ljudem.
Večkrat se vprašam, kateremu Bogu molijo? …in v katero ljubezen verjamejo?! Zgodovina se ponavlja, čeprav tako težko razumljivo, da se to lahko dogaja v 21. stoletju, kjer je znanje dostopno vsem. Razumem manipulacijo izobražencev nad ljudmi, ki niso imeli osnovnega znanja, ampak danes???? kako lahko kdorkoli razmišlja v smeri, da ima eksplozivno pravico nad nekom, ki se njemu ne zdi “normalen”. Na svet sem se rodila gola…kot ti…kot on…kot mi vsi…So ljudje, ki nosijo druga prepričanja, ki ljubijo osebo istega spola, prišli na ta svet kako drugače?! Ali je v bibliji kje navedeno, da si drugačni ljudje ne zaslužijo, da bi nanje sijajo sonce?! Korenine napada so prav v obsodbi…um presoja, da si nekdo ne zasluži ljubezni!
Ne facias alteri, tibi quod minime fierei vis. “Ne stori drugemu to, kar ne želiš, da drugi storijo tebi.”
Se mi samo zdi, ali “sveti” ljudje ne želijo ali zmorejo razumeti pomena teh besed??! In srce me boli, ko si ljudje jemljemo pravico presojati kdo je “normalen” in lahko užije sadove življenja in koga je potrebno kaznovati, ker se je rodil drugačen. PRED BOGOM SMO VSI ENAKI! …a res?? ni videti, sploh sedaj, ko dela cerkev gonjo proti istospolno usmerjenim. Ko poslušam takšne in drugačne izgovore, opravičila za svoja primitivna prepričanja o drugačnih ljudeh, bi lahko jokala v nedogled…prosim, zavedam se dejstva, da ima vsak pravico zagovarjati svoje stališče, ampak…NIHČE NIMA PRAVICE POSEGATI V ŽIVLJENJE NEKOGA DRUGEGA IN MU ŠKODITI!!! sploh pa ne v izpostavljanju otrok in skrivanje svoje nestrpnosti za napačnimi dejstvi! Božja beseda je ljubezen in ne um…in zaradi takih, ki jih vodi strah pred neznanim, so ljudje goreli na grmadah… ja zaradi manipulacije in tega, da si nekdo vzame pravico biti več vreden!!! Tukaj za ampak…ni prostora in resnično razmišljam o izstopu iz katoliške vere…iz te pokvarjene institucije, kjer ljudem odprtega srca vcepljajo škodljiv program nestrpnosti na nezavedno raven…to pa je delal in še dela človek!!!
Vedno sem in bom verjela v Boga kot v LJUBEZEN, BREZPOGOJNO LJUBEZEN, kjer AMPAK ne obstaja…kajti popolna ljubezen prežene strah. Če je prisoten strah, povzroči stanje, ki ne obstaja!
NE OBSOJAJ, DA NE BOŠ OBSOJEN! Svetopisemski izrek
Padec!! Tisti grozovit občutek, ki ti zamegli um in zastrupi še tisto zadnjo pozitivno misel, ki se je izgubila nekje med gnetenjem črnine in brezupa. A je sploh še smiselno?! Kdo sem…kam grem…je ta pot prava zame?! Da dragi moji, da življenje ni pravljica, so govorili že naši predniki. Vsi naši “programi”, ki smo jih prinesli na ta svet ali kot informacija iz prejšnjega življenja ali genetsko…pripomorejo k našemu delovanju.
Zakaj že, je pomembno delo na sebi? Ko bomo pri sebi razrešili in počistili vse takšne in drugačne negativne vzorce, ki jih nezavedno prenašamo na potomce, bodo sledile spremembe. Otrok je nedolžno bitje, ki srka iz okolja vse ali dobro ali slabo….vse!
Kaj počnemo narobe kot starši? Največje napake delamo predvsem skozi vzgojo, za katero pa ni pravega recepta. Poznati razvoj otroka in razumevanje njega je bistvenega pomena za nas. Največja zmota vzgoje je pasivnost. Otrok je bitje, ki se je rodilo brez izkušenj. Kar pomeni, da smo mi tisti (naša obveza), ki imamo življenjske izkušnje in smo dolžni otroka opozarjati, kakšne posledice nosijo določena dejanja. To pa ne pomeni, da bomo vse naredilli namesto otroka…ne, lahko mu stojimo ob strani, mu svetujemo, vendar delovati bo moral sam…posledice nositi, bo moral sam. Tudi mi jih. Še kako važno je otroka v predšolskem obdobju seznaniti s pravili žiljenja. Dejstvo je, da se človeku klasična vest razvije do šestega leta starosti…a se vam ne zdi pomembno, da mu v tem obdobju privzgojimo nekakšna družbena pravila?! (Glede na stanje naše družbe, nujno potrebno!) Starši dan danes vidijo le svojega otroka (hvala bogu obstajajo tudi izjeme) in z izkazovanjem “opičje ljubezni” nekako kompenzirajo svoje nezadovoljstvo v navidezno zadovoljstvo otroka. Človek, najprej se moraš imeti rad, da lahko pravilno vzgajaš otroka.
Da mu vse dovoliš…to ni ljubezen! Takšnemu otroku je življenje še težje, kajti v družbi zunaj skupnosti njegovega doma, njegove potrebe ne bodo v ospredju. Otroke je potrebno učiti sožitja, delovanja v skupnosti. Učiti jih je potrebno, da se bo vsak ljubi dan vprašal kaj lahko ON da svetu in ne kaj lahko svet da njemu.
Glede na izkušnje, ki sem jih pridobila v delovanju s starši in otroki so neprecenljive. Tudi starše je potrebno razumeti. Čisto vsak ima rad svojega otroka in se trudi po svojih najboljših močeh. Ne zna drugače. In tukaj nastopimo vzgojitelji, da z znanjem in izkušnjami pomagamo prepoznati določene napake. Če to delaš s srcem ti ni težko, ker čutiš to delo.
Nikar ne čakajmo, da nam življenje nenadoma kaj podari; sami moramo ustvarjati življenje. (L. N. Tolstoj)
Ti, jaz, on…skupaj ustvarjamo prihodnost in čisto vsi smo odgovorni za stanje, ki nam trenutno vlada. Najlažje je gledati sosedu na dvorišče in se ukvarjati z njegovim življenjem, kot pa se zamisliti nad svojim delovanjem in vložiti energijo ter se soočiti s svojimi problemi. Lahko je biti pameten za drugega, saj ne živiš njegovega življenja. Tako je pri vzgoji. Včasih kdo osebno vzame opozorilo, ki je dobronamerno zanj in otroka pa vseeno uspe pogledati preko svojega zakoreninjenega prepričanja in spregledati. To je zame uspeh. Vse v naše dobro. In zato je tako zelo pomembno delo na sebi. Biti odprt, željan novih znanj, le tako lahko dvigaš zavest, duhovno raseš in napreduješ v žiljenju. Čim obsežnejše je naše znanje o človeku, o nas, tem večja je naša notranja duševna svoboda, ki nam daje moč pozitivnega delovanja.
Psihoterapevt dr.Košiček je tako lepo zapisal v eni od knjig, da nam osebno duševno svobodo jemljejo z vsiljevanjem raznih političnih, verskih ideologij, ki so pogosto v nasprotju z bistvom življenja, so hinavske, saj služijo ljudem na oblasti, da lahko uspešno manipulirajo s človekovo zavestjo, ki so jo zasužnjili, sebi v prid.
Še citat nemškega soiologa in filozofa Ericha Fromma, ki nosi pomembno sporočilo:
” Pridobivanje svobode je mogoče le s pogojem, da se bo demokracija razvila v družbo, v kateri bo posameznik, njegov razvoj in sreča cilj in smoter kulture, v kateri ne bo potreben uspeh ali karkoli drugega kot opravičilo za življenje, in v kateri se posameznik ne bo podredil nobeni moči zunaj sebe. Ta moč ne bo manipulirala z njim, pa naj gre za državo ali za gospodarski stroj. To naj bi bila družba, v kateri posameznikova vest in ideali niso istenje z zunanjimi zahtevami, ampak so res njegovi in uresničujejo cilje, ki izhajajo iz posebnosti njegovega osebnega jaza.”
Torej vse se začne in konča pri “sebi”. Da dragi moji, vse je mogoče, če si le dovolimo pogledati malo širše. Biti starš ni nekaj, čemur se lahko odpoveš (no, tudi takšni obstajajo), kar jemlješ z levo roko….biti starš je predvsem delo na sebi in dovoliti, se učiti tudi preko otrok. Predšolsko obdobje je čas, ko se gradijo otrokovi temelji in ti morajo biti kar se da trdni za nadaljni razvoj.
Otrok do šestega leta je predvsem emocionalno bitje kar pomeni, da ni zmožen realne presoje, ker ga vodijo čustva. Prav tako, kot otroci v puberteti. In če se vam bo otrok smilil, ko boste ukrepali, ker si je kazen prislužil, se vi njemu v času pubertete zagotovo ne boste. Zato je čas do šole, tako zelo pomemben in ko vam bodo naslednjič vzgojiteljica ali učiteljica ali stari starši, želeli predstaviti drugo plat vašega otroka….prisluhnite jim…skupaj bomo pomagali tem nedolžnim bitjem odgovorno zakorakati na poti njihove usode. Skupaj jim bomo dali bogato popotnico, da ne bo izgubljen v svojem svetu in da bo na življenje gledal kot na izziv in ne breme.
Samo človek, ki je našel srečo v sebi, je zmožen deliti srečo z drugimi.
Naj bodo naša življenja prepletena med seboj in naj bo to bivanje v tej dimenziji, kar se da bogato za vsakega posebej. Otroci morajo spoznati temo, da bodo znali ceniti svetlobo; se morajo srečati s slabim, da bodo uživali v dobrem…spoznati morajo bolečino, da bodo sami delovali v svoje in dobro drugih…torej…človek, imej se rad, da boš lahko imel rad druge!
…žal, za vse tiste, kateri krivite zunanje dejavnike, ker ste se znašli točno tukaj, kamor spadate (vem kako je, ker sem sama vse to predelovala in še predelujem)…živimo življenje, ki je znotraj nas, pa če nam je prav ali ne! Indijski mistik Meher Baba je dejal: “Oceana ne spoznaš tako, da stojiš na obali in ga gledaš…treba je stopiti vanj in se mu prepustiti:”
Torej, prej ko se sprijazniš s tem dejstvom in prej ko začneš raziskovati ocean znotraj sebe…prej doživiš bistvo, za katerega si se realiziral na tale svet. In obstajajo različne teorije kako smo se evolucijsko razvijali vse do sedaj ali “preprosta” teza kreacionistov – bog je ustvaril svet. Zdi se mi popolnoma vseeno, katero tezo boste ( ali ste že) izbrali za vam najbolj razumljivo trditev, če le čutite v sebi potrebo po brezpogojnem dajanju in sprejemanju vsakdana. Da delamo tako kot sebi – dobro tudi drugim, družbi, planetu; se nam tako ali drugače vrača. Od vseh knjig, ki sem jih predelala ( verjemite, ni jih malo ) in delavnic ter izobraževanj, katerih sem se udeležila zame drži dejstvo, da smo se evolucijsko razvili ( vzgojena nasprotno ) in da se reinkerniramo na svet z namenom, ki smo si ga kot duša izbrali. Tako smo izbrali tudi starše, kraj in izkušnje, ki jih živimo, da naša duša lahko napreduje.
Da vam malce približam tale delček teorije. Če smo se kot duša odločili, da želimo spoznati energijo odpuščanja, se bo v našem življenju odigrala temu primerna situacija, kjer bomo kot človek morali preseči razum in v vsej božanskosti odpustili sočloveku. Govorim o situacijah, kjer se ljudje sprašujejo zakaj je bog to dovolil. Bog si ti, bog je on….bog sem jaz! Stvarnik je skreiral ta svet in skozi nas ga preizkuša (za vse, ki preberete besedo bog s priokusom…lahko je tudi vesolje, enost, vir, karkoli, kar vam je bližje). Mit o ogledalu govori prav o tem, kako je stvarnik razbil ogledalo in koščki, v katerih zre svoj odsev, smo MI. Torej, vsi smo vse in nihče ni več ali manj!
Starodavni vedski zapis pravi: ♥ ” Si to, kar so tvoje najgloblje želje. Kakršna je tvoja želja, takšen je tudi namen. Kakršen je tvoj namen, takšna je tvoja volja. Kakršna je tvoja volja, takšno je tvoje dejanje. Kakršno je tvoje dejanje, takšna je tvoja USODA!” ♥
Precej logično kajne? Vsakdo postane to, o čemer razmišlja…svet okrog njega je realizacija njegovih misli, besed in dejanj. Naša edina naloga je spoznati to dejstvo in spremeniti svet v sebi. Se spomnite svoje zaljubljenosti? Oseba, ki nas privlači je samo skupek naših predstav o njej sami. No v igri je še karma…pri nekaterih imamo dolg, karmični dolg, ki ga moramo poravnati. In vsak fizični stik z osebo nasprotnega spola je samo “pobiranje” energije, ki smo jo pustili nekoč v enem od življenj v daljni preteklosti.
Izkušnje, ki smo jih pridobili kot otroci v odnosih še naprej narekujejo naše delovanje. Ali nas lahko partner prizadane? NE MORE!! V pričakovanjih in prepričanju kako mora delovati naš partner, neizogibno prizadanemo sami sebe. Prizadanemo otroka v sebi….spomin, ki ga nosimo kot duša iz življenja v življenje. Zatorej poiščemo blokado, zastoj energije, ki je nastal ob določeni izkušnji in deluje kot “triger”, ki nas aktivira….aktivira bolečino. V življenju privlačimo takšne partnerje, kakršno prepričanje imamo o njih. Če smo prepričane, da so moški bolj ali manj navadni bebci, ne moremo pričakovati, da se bo pojavil princ na belem konju. Pride lahko le konj, ki bo potrdil naše prepričanje. Zatorej je potrebno spremeniti tisto, kar je znotraj nas, da bo prišlo, kar si želimo na zunaj.
This website uses cookies to improve your experience while you navigate through the website. Out of these cookies, the cookies that are categorized as necessary are stored on your browser as they are as essential for the working of basic functionalities of the website. We also use third-party cookies that help us analyze and understand how you use this website. These cookies will be stored in your browser only with your consent. You also have the option to opt-out of these cookies. But opting out of some of these cookies may have an effect on your browsing experience.
Necessary cookies are absolutely essential for the website to function properly. This category only includes cookies that ensures basic functionalities and security features of the website. These cookies do not store any personal information.
